Bralci ste za pesem jeseni izbrali sonet Štirje letni čas: Poletje Dejana Bosila. Čestitke! Uredništvo je na ponovoletnem srečanju pretehtalo jesensko bero na portalu  in izbralo pesmi v že znanih kategorijah - med kratkimi smo nominirali:

Haiku 974, Lea199

Trenutek, Mario Ruopollo

. . . . ¥\o-o, peti element

Haiku, Janez Dreu

Vdihljaj jutra, tuskulum

Haiku 11, Ronja

in izbrali Haiku 48 avtorice Mace z utemeljitvijo uredništva:

Starost kot jesen življenja je ustaljena metafora, ki jo lahko prenavljamo v mnogo oblikah. Starost je polna sadov, ki smo si jih pridelali skozi življenje, lahko je indijansko poletje, ki seže globoko v konec leta, lahko je dolgo deževje z občasnimi sončnimi prameni in lahko je močan veter, ki želi izruvati še zadnje korenine. Starost in november bi lahko tako enostavno povezali v kup že precej preperelega listja z vonjem po snegu, bolj pa je presenetljiva podoba, ki jo ponuja Haiku 48. Četudi gre za sliko neprijaznega novembra in burje, ki poskuša izruvati drevesa, so ta postavljena proti vetru – s starčevsko držo. Drža, ki ni znak šibkosti ali vdaje, temveč je naraven (in precej uspešen, če si predstavljamo lastno upognjeno hrbtenico, ko se zavarujemo proti vetru) odziv na hladno, neizprosno vreme. Starčevska drža je upor, je kljubovanje – če si upamo dopolniti manjkajoči glagol v pesmi – in verjetno tudi način, kako bodo drevesa preživela do pomladi. (Helena Z)

Med pesmimi v prostem verzu smo izpostavili:

Naočniki, brezno

Gaziti platna in obraze otrok, Eva Šubic

sam kot je sam brezdomec, Hors

Lisjak na peči, Maša GL

svoboda, miko

V kavarni na vogalu, modricvet

Upam, da je tokrat zadnjič, Silva Langenfus

Povzetek našega življenja, Timy

Divje ciklame, Yoda

in izbrali pesem Depresija, Crni kos, z utemeljitvijo uredništva:

Kako lepo je, da te pesem tik pred potopom »potegne nazaj« v presežno budno stanje in se ji lahko, kljub ubesedeni žalosti, »prepustiš« in »še luči ne prižgeš«; da temá ni tematizirana, marveč – kljub zaprtim oknom – zračno strukturirana, božajoča, blago, neprisiljeno samoironična in dovolj odprta, da prepušča vase bralca, ki se lahko z lirskim subjektom poistoveti ali ga, poln poezije in svetlobe, občuti; da ima prepričljive metafore in nepričakovane besedne zveze, ki »zavrtijo dež«, »zavežejo nevidno verigo okrog hladilnika«, »nahranijo s črnimi prsti«, »brez odeje /…/ pokrijejo glavo«, a te, ganjenega, toda nepoškodovanega, »nežno vzamejo v roke«; kako lepo je, ko pesem o temí govori tako, da prinaša smisel, svetlobo (in ostane po njej dovolj prostora še za cigareto ;) (Sara Š)

Med pesmimi v formi so nas najbolj nagovorile:

V objemu Oceana, maatjazh

Bojišče, Maša GL

Ana, Matej Krajnc

V tovarni, Matej Krevs

izbrali pa smo sonet Ko razpadejo čevlji desetnice pi - irene p. z utemeljitvijo uredništva:

Motiv desetnice je kot popolna posebnost v slovenskem ljudskem izročilu mnogokrat uporabljan kot okvir za zgodbe, ki so njegova večplastna nadgradnja. Desetnica je obsojena na to, da mora od doma v svet. Njena usoda je odvisna od nadnaravnih sposobnosti, ko pa se vrne, ni sprejeta. V pravljicah in legendah je tudi pomočnica smrti. Pesem Ko razpadejo čevlji desetice pi – irene p. je popoln italijanski sonet, bogat s svežimi in jasnimi simboli in prispodobami. V njem si pesniška subjektka, kot sklepamo iz naslova, izposodi samo čevlje desetnice. Ko je – simbolno seveda - v njih, se ji ne godi dobro, življenjske sile popuščajo, a se ne predaja. Ve, da pridejo svetlejša obdobja, ko se bo spet »obula v srečo«. Razpad čevljev desetnice je tako v pesmi prispodoba za optimizem, za voljo do življenja, za tisto silo, ki prerodi in preobuje iskalko iz ponošenih desetničinih čevljev v bodoče sledi sreče. To pesem smo za jesensko pesem v formi izbrali zaradi popolnosti forme, jasnega izraza, optimističnega poudarka in elegantne izpeljave. (Lidija B)

Med tujejezičnimi smo nomirnirali:

Majčino sidro, Ernestina Suljić

Na preseku svih čekanja, Jelena Stojkovic Miric

Nacrtaj mi smrt, Marina Adamović

Tbilisi, jagodanikacevic

grč?, mirkopopovic

Ružan dan, Sumiko

Haiku 109, Katica Badovinac

in izbrali pesem Željka Medića Žaca *** z utemeljtvijo uredništva:

Pesem, v kateri se čas šteje drugače, kot smo vajeni. Najprej se ponavlja. Skupaj z neimenovanim subjektom/_ko se tudi sami začudimo, kako hitro je minila pesem in kaj vse nam je razkrila. Ponovno jo preberemo. Spomnimo se, koliko naprav so izumili za merjenje časa. Morda ravno zato, ker nimamo zanesljivega občutka za njegov tek: vse, kar je mučno, nam ga podaljšuje in kar nam je prijetno, mine kot bi mignil. Zdi se, kot bi odtekli čas vedno podlegal počutju tistega, ki se v njem nahaja. Pesem nas povabi, da smo tako raztegljivi in polni domišljije, da lahko postanemo zareze na sončni uri ali gnomon, za katerim se riše senca in celo prisili sonce, da se zatakne. Z izpito tekočino iz klepsidre je pridobljen čas, da bi si tisti, ki se z njo odžeja, shranil njegovo zalogo. Tudi nihaji urnih mehanizmov privzamejo to novo, neenakomerno hitrost. In vsako zrno, ki steče skozi peščeno uro, je pomembno. Čudež brezčasja ali zaustavitve časa se lahko zgodi le z nekom, ki nam veliko pomeni. Pesem, v kateri je domiselno, lirično in hkrati predstavljivo ujet občutek (ne)minevanja, med verzi skriva tudi veliko tistega, kar se je med ljubimcema spletlo medtem. (Ana P)

Omenili smo tudi otroško pesem avtorice triglav V Tivoliju, Cakijevo narečno pesem Zavitje na cintore ter Jurov (Jure Drljepan) prevod Brezinborove pesmi Bijeli križ in prevod Marka Skoka Mezopotamskega pesmi Jelene Stojković Mirić Na presečišču vseh čakanj.  

Čestitamo avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih jesenskih pesmi, prav vsem pa želimo veliko navdiha za nove pesmi, ki nas bodo grele v zimskem času.

Foto: Jim Choate