Upam, da je tokrat zadnjič
Spet sem skočila iz najvišjega nebotičnika.
Lobanja je popokana kot prezrela malina.
Udje so se zavozlali in bingljajo kot punčke iz cunj.
Lasje izpadajo v šopih in lebdijo v zraku.
Čez čas bodo ptiči nanje legli jajca.
Izvalili bodo nov rod.
Spet sem skočila v največji prepad, prekleto.
Z rokami sem krilila kot kakšen smešen klovn.
Nihče me ni jemal resno, smejali so se mi.
Smeh se je odbijal od skal in me žgečkal.
Prekleti smeh.
Zaradi njega sem videti kot nesrečna pokveka.
Brez nadaljevanja. Brez parad. Brez centrifuge.
Pot se odstira, gledam, gledam ...
Regratove lučke pokajo pred očmi
in se razblinjajo kot meglene besede,
izpadle iz mojih ust.
Čestitke k mračni pesmi (kljub upanju),
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 08. 11. 2024 ob 19:12
- Prebrano 754 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 90.1