Popevko spevno pišem za poletje,
besedam dajem note, mehek glas,
jeziki v mrčje posadijo petje
in čarnost nam ukrivi v večnost čas.

Odpojemo se, kamor misel nese,
tja v slike, dneve, ki so že minili,
k dejanjem, ki jih skrivajo zavese -
v neznani jutri, ki so ga prekrili.

Tako bi zvezala vse črte v kroge,
začetke s konci, ki drhte ob joku,
ker ne poznamo še resnične vloge
vozlanja smrti v prvi vdih otroku.

In kjer sva zdaj, je lok mehak in svetel,
dokler se z requiemom ni prepletel.