Samevaš v kotu sobe,

ne jočeš,

ne kličeš,

ne očitaš,

oblečena v svoje odelo.

Nemo čakaš,

da te slečem,

pobožam po dolgem,

tankem vratu.

Pogled mi uhaja k tebi,

srce vztrepeta,

vznemirjenje narašča,

oči se zaiskrijo.

Končno najdem čas,

vzamem te v roke,

stisnem k sebi,

trup zaječi v mojem objemu.

S prsti leve roke

te nežno pobožam po vratu.

S prsti desne roke

podrsam po napetih strunah

in si zaigram:

Kje so tiste stezice.