Depresija
Vzameš me nežno v roke kot dojenčka in me spuščaš v vodo, ter me v zadnjem mojem dihu potegneš nazaj.
To ponavljaš kar nekaj dni.
Že dolgo časa te ni bilo okoli,
pa si me prišla spomnit, da nisi pozabila name.
Prepustim se ti in ostanem s teboj doma,
namesto glasbe zavrtiš dež,
ampak zapreš vsa okna.
Še luči ne prižgeš, čeprav pošteno in mastno plačujem elektriko.
Skriješ mi ključe in superge, odpoveš vsa druženja, ker imava toliko za nadoknaditi.
Okoli hladilnika zavežeš nevidno verigo
in me hraniš s svojimi črnimi prsti,
da ni prostora niti za cigareto.
Ne moti te, da nisem stuširan,
brez odeje mi pokrivaš glavo,
v kateri poskrbiš, da si moja edina misel.
Na telefon se ne oglašaš,
razen ko mi urediš bolniško.
Ta bo trajala do srede,
ko me boš pospremila do terapevtkinih vrat
in mi zašepetala,
da boš kmalu nazaj,
ker bom vedno tvoj otrok.
♡☆♡☆♡
Pogum!
Čestitke k pesmi, ki pooseblja depresijo na prepričljiv način,
lp, Ana
Čestitke k zmagovalni pesmi jeseni 2024 v prostem verzu z utemeljitvijo uredništva:
Kako lepo je, da te pesem tik pred potopom »potegne nazaj« v presežno budno stanje in se ji lahko, kljub ubesedeni žalosti, »prepustiš« in »še luči ne prižgeš«; da temá ni tematizirana, marveč – kljub zaprtim oknom – zračno strukturirana, božajoča, blago, neprisiljeno samoironična in dovolj odprta, da prepušča vase bralca, ki se lahko z lirskim objektom poistoveti ali ga, poln poezije in svetlobe občuti; da ima prepričljive metafore in nepričakovane besedne zveze, ki »zavrtijo dež«, »zavežejo nevidno verigo okrog hladilnika«, »nahranijo s črnimi prsti«, »brez odeje /…/ pokrijejo glavo«, a te, ganjenega, toda nepoškodovanega, »nežno vzamejo v roke«; kako lepo je, ko pesem o temí govori tako, da prinaša smisel, svetlobo (in ostane po njej dovolj prostora še za cigareto ;) (Sara Š)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 06. 10. 2024 ob 01:00
- Prebrano 1950 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 197