Nekoč mi je televizija povedala,
da eni pražijo večerje,
eni drugi pa kar sami sebe.
In da tega naj ne počnemo.

Takoj za tem je televizija rekla,
naj si kupimo tisto črno ponev,
v kateri bo večerja okusno pražena.

Brez olja in dodanih maščob.
In da naj se s čim namažemo,

s kakšnim oljem, ekstra losijonom,
da se bomo lahko pražili.
To bi šlo. Vse to bi šlo.

Obstaja pleme, ki ne šteje časa.
Dni, let in minut ne poznajo,
Včeraj - Danes - Jutri tam sploh ni
in tudi v=s/t jim je tuja.

Pa vendar, čas je denar.
Denar vrti svet. Vrti, vrti, vrti.
Oni pa ga nimajo.

A so vendarle tako bogati.

In povsem pri miru, brez vrtenja.

V miru.           Paradoks.     ?

In to isto pleme ne imenuje barv.
Živijo črno-belo brezbarvje?
Kri ni rdeča, reke niso modre,
koralde ogrlic niso pisane...
In sonce ni oranžno? Niti zlato?

Njihovi dnevi so vseeno kakor nad mavrico.
Sončni zahodi tudi njim jemljejo dih.
                     Botra,
Tropski pragozd Amazonije,
naslika njihovemi vsakdanu
umetniške pisanice vseh barv.
Vsak dan so drugačne.
Njihove so -
V.I.P. vstopnice, v prvi vrsti
najbogatejšega gledališča.


V njihovi vasi ne kuhajo
vsak dan.
V njihovi vasi ne jejo
vsak dan.
Radi pa imajo ribe,
ocvrte tarantele,
pripravljene brez črne ponve,
vseeno pa imajo črne polpete iz muh,
ujetih v mrežah zasilnih pristankov.

Pojedo jih brez muh.
Supermarket v sosednji ulici
je že davno propadel,
prav tako mkdonaltc:
saj oni ne jejo in ne kuhajo
vsak dan.
Niti v laboratorijih.

Njihovi sosedje, neko drugo ljudstvo,
ne pozna ljubezni.

Pri njih bi pesniki stradali.

Estradniki pa zavili na cesto proti

Severu.

V neki holivud. Tam je, kakor pravijo, ljubezni dovolj za vse.

Zanimivo pa je,
da grmičarji, bojda, nimajo prostorske predstave.

Kaj prida pač.
Hiška v daljavi, ali gradovi v oblakih,

to je zanje čarovnija.

Ne poznajo globine.
Ne poznajo prostora.
In ga ne jemljejo. Še posebej ne drugim.
A čarovnijo še predobro poznajo.

Pričarati vodo v puščavi,

večerjo v suši.

Drugi pa jemljejo prostor, ozemlja.
Jemljejo narode, ki poznajo čarovnijo,
ali pa narode, ki so samo, sami po sebi,
preprosto čarobni.
Njih drugih se še novinarji bojijo.

Nek otoški narod pohrusta belca.
Kot belec pohrusta nek narod.
Nek otoški narod lovi z delfini.
Eni drugi lovijo delfine.
Preprostniki nosijo otroke na hrbtu in v naročjih.
Oni tadrugi pa
nosijo sebe na grbe in pleča in hrbte in v naročja.
Otrok.

Te slednje bi bilo, morda,

potrebno in/ali modro poslati
na daljši dopust s preizkusom vzdržljivosti

zadrževanja diha, jemanja sape.

K enemu tistemu narodu,
obmorskemu ljudstvu,
kjer lahko pod vodo,
med morskimi psi,
na en dah,
vzdržijo 13 minut.
Mogoče malo manj.

Maša GL