očetu
strah me je še biti srečen
nositi srce na pladnju
nahraniti vrana s svojimi očmi
z nasmehom
ne verjamem
da poznaš vse moje poti
brazgotine
in da čutiš mojo bolečino
kot drugi
plešem le še s seboj
sanjam zavest
toliko resničnejšo od sanj
ko te ranim s svojimi umotvori
in seciram v neskončnost
to mrtvo srce
da bi prebral
rad te imam
iz groba
našel svoj kronski dokaz
v meni ni solz
v meni ni besede
oprosti
Nobena ženska ne bo razumela težnje sina v odnosu do svojga očeta.
Lepo tole.
ženske so v marsičem drugačne in tudi moški njihovih teženj nikdar do konca ne razumemo. mogoče le to, ta tudi one hočejo biti srečne ..., mame.
lp
Komentiranje je zaprto!