Trgovina na vogalu
Včasih so fižol prodajali
na kilo.
Lepo je bilo majhne roke potopiti
med bela in temno rdeča zrna.
"Boste še kaj?"
je prodajalka vprašala mamo.
Včeraj sem jo srečala
pred domom upokojencev.
Hotela sem ji povedati,
da sem nekoč
štiri bele fižolčke
dala v žep.
In potem nekaj večerov
v postelji jokala,
ker sem jih ukradla.
Prosila sem Boga,
naj mi odpusti.
Danes bi lahko prosila njo.
Pa sem šla samo mimo.
jaz sem nekoč ukradel sladoled, čez leta pa liter šnopsa, da bi tisto pozabil. pa nisem. prišlo je le do pozabljanja.
no, prodajalko bi gotovo razveselila, ker bi videla, da ti je žal, da jo imaš rada. toliko v uteho.
fižolčki sramu. lepo.
lp
Komentiranje je zaprto!
