V objemu mi poveš prek lubja v žile,
ko vkoreninjena utripaš vame,
da beg drugam ne spremeni te sile,
ki piše, kaj se daje in kaj vzame.

Kjerkoli stala bi ali hodila,
povsod imela bi, kar v dan mi gre -
ko čas je sreča temna ali mila
in kar usoda ulovi v ime.

Pa spet, mar deblo, veje, listje, krošnje,
enake bi rodila vsaka prst,
ki v svet iz nedrj snuje, plete nošnje
neštetih bilk, stotinam gozdnih vrst.

Če bi pognala kje v puščavi, breza,
krnela bi, od sonca, od mrazu,
zato zapletam v tvoje šume pesem:
Kar dobro nama gre prav zdaj in tu.

pi - irena p.