RIBNIK NE ZADRŽUJE NEBA
Samo za trenutek mu dovoli,
da se vidi v njem.
Si kdaj sedel ob ribniku, ki ga je
zibal mrak?
Mrak in svetlo ogledalo gladine.
Vse se je podvojilo.
Labodi in utrujonost človeških nadlog.
Zaprte oči lokvanjev, ki sanjajo
nova občudovanja.
Papirnate ladjice s potopljenimi trupi,
ki so popustili pod težo želja.
Orjaške trave, ki jim je vseeno
in človek, ki vedno nekaj želi.
Dva na videz enaka svetova.
Zgornji in spodnji.
Odsev resničnosti, ki jo tenka črta gladine
v hipu lahko spremeni.
V tišini ob ribniku pa tli zaupanje.
Mogoče voda ve več, kot človek.
Gladina molči.
Plavajoče črke postavljene na glavo,
pa poskušajo sestaviti nove želje.
Čestitam za senzitivnost, Branka, ki veje iz te onostranske pesnitve!
Lepo bodi, pozdrav od RAjka
"Papirnate ladjice s potopljenimi trupi,
ki so popustili pod težo želja."
Pogrešala sem tvoje pisanje, ljuba Branka. Ta zapis me je čisto očaral.
Pozdravček :)
Rajko, Svit, Kamena Strela, hvala za vaše dotike.
Lepo bodite.
Zelo lepo, tudi jaz sem čakala, da te spet berem.
Lp
Lilijana
Komentiranje je zaprto!