okoli njiju črte dežja

in mokra tišina mesta.

"Ponoči sanjam,

da letim nad Parizom ... "

mu reče.

Z ustnicami izpije

strehe avenij iz njenih oči. 

"Nihče ne bo ranil 

tvoje mehkobe."

Mimo pripelje avto

in ju poškropi po nogah.

Zasmejeta se.

"Me boš ljubil,

tudi ko bom podobna svoji mami?"

"Najine otroke

bom naučil žvižgati na prste."

Dež pada in pada.

"Jutri grem na pivo s kolegi."

"V službi sem napredovala."

"Plina je zmanjkalo."

"Greva jest?"

"Tvoje oči spreminjajo barvo."

"Bova obesila sliko nad mizo?"

Gledam jo.

Večer je vroč in tih.

Brez vonja. 

Prižgem luč.

Njunega obraza 

nisem videla nikoli. 

Polona C. Pegan