Žareči sij brli pod temnim ničem
kot jedro, ki iz njega vse nastane,
a mati noč si celi črne rane,
da bi žarenje skrila pred hudičem.

In zlodej ji grozi z ognjenim bičem,
da njene bi skrivnosti zamolčane,
nad ognjem zla za vedno žrtvovane,
postale mrtva jed njegovim ptičem.

Varljiv je let teh ptičev med prostore,
nad svet, ki se le slepcu razodeva,
kjer noč vsemočno hoče, a ne more

Zakriti zlodeju svetlobe dneva.
Nihče ne more vedeti, do zore,
ali se dobro ali zlo rojeva.

Ali se dobro ali zlo rojeva,
ali je to le čudežno svarilo,
da se bo nekaj žlahtnega rodilo
iz črnih senc, kjer grom z neba odmeva,

Kjer mati noč raznežena prepeva,
da se bo spet vesolje razsvetlilo,
in se na njenih prsih zaiskrilo
oko, ki sončne žarke izžareva.

Odpirajo se, vžigajo žarišča,
nov veter iz ognjene krogle seva,
prinaša iskre s sončnega ognjišča!

Nad svetom noč čarobna izpuhteva,
še zlodej se umika iz središča,
razpeti duh nad ognjem izgoreva.

Razpeti duh nad ognjem izgoreva
in vstaja iz svetlobne energije,
s svetlečim žarom temno noč umije,
ji sleče plašč, ki zlato luč odeva.

A pod lučjo se sila razplamteva,
iz nje plamenov hip neskončni vzklije,
iz žarkov se življenjska moč razvije
in – kakor čas – med večnostjo mineva.

Začetek je korak, ki h koncu vodi,
rojenec, ki se smeje nad mrličem,
kot da bo sam izognil se usodi!

Morda za smrtjo, kozmičnim biričem,
le noč nedotakljivo živa hodi,
edina vez med bogom in hudičem?

Edina vez med bogom in hudičem,
vesoljna sila, zákone postavi,
da vladajo človekovi naravi,
zavdajo Zemlji z norcem in slabičem:

Rad pije grozdju sok in kri prašičem,
rad kopa se pri lunini svečavi,
jemal bi soncu moč in srečo travi,
jemal bi drevju mir in krila ptičem.

Imel bi lastne zvezde na višavah,
svoj rod s strupenim semenil pestičem,
razlival kri po žalostnih planjavah ...

Je glas luči, ki brez glasu jo kličem,
visoko zazvenel ljudem v glavah,
kakor piščalka zmèdenim kozličem?

Kakor piščalka zmèdenim kozličem
norost oblastna vlada nad možgani
in človek s trupli lačno Zemljo hrani,
in sam trpi pod svojim krutim bičem.

Igrača, suženj sil, bi rad mladičem
razkril zakone, ki mu niso znani,
zakone, ki so davno žrtvovani
plodovom zla, pozlàtenim beličem.

Darù življenja ni znal prav sprejeti,
zaman si, bedni človek, prizadeva
brez zlobe in brez milosti živeti.

A kot živali gon, ko doumeva,
brez misli ve, da noče izumreti,
je strast človeku – vir vsega gneva.

Je strast človeku vir vsega gneva,
razburja ga, ga draži in omami,
razdaja se ji s smehom in s solzami,
zajema slast iz nje in jo opeva.

Edini strup, ki z grozo ga preveva,
je sla po smrti, želja po osami,
je strah, da se nikdar več ne predrami
iz sna, ki v belo večnost izpuhteva.

Slepila mu resničnost zameglijo,
vse bivanje mu v prazno izgoreva,
vse želje se v neznano izgubijo.

Vesoljna rast nevidne žarke seva,
odzvanja skoz tišino v harmonijo
enigma, ki ljubezen razodeva.

Enigma, ki ljubezen razodeva,
je zven občutij; ko strastem dodajo
vsebino, se z nagoni poigrajo,
na dnu duha, kjer misel dozoreva.

Tako razsajajo vso noč, do dneva,
do jutra, ko jih sanje prepoznajo
in se človeku v duši razdivjajo,
dokler ne plača, kar srce zahteva.

Ukradejo mu mir in lažno srečo,
vznemirjen blodi za srca vodičem,
iz rádosti v razburjenost bolečo.

Varljiva zima, ki zavda brstičem,
in topli čas s pomladjo hrepenečo
so čustva, kakor večna luč mrličem.

So čustva, kakor večna luč mrličem,
prižgana nad človekom kot vprašanje?
Lahko na to odgovorijo sanje?
Je sreča bolečini – dar biričem?

Od kod veselje zbeganim fantičem?
Njih pesem se razlega kot priznanje
pregrešnih sanj in kot iskanje
sledov ljubezni praprotne pod gričem ...

Prek črnih gajev mesečina lije,
odsev srebrni zvezdnega drhtenja,
ki v srcih poje čarne melodije,

Razvnema v dušah grenki spev trpljenja;
kot val ga butanje srca prekrije
in sreča, sladki sadež hrepenenja ...

In sreča, sladki sadež hrepenenja,
je z divjo slo ljubezen zaslepila.
Človeka bi le misel razsvetlila,
samo ljubezen bi zgladila trenja.

Mogočni cvet in sladki plod učenja
je misel, kakor je ljubezen vila.
Presrečni človek, ki ga je rešila
ljubezen muke, misel pa norenja!

A strast je čustva silno razplamtela
in čas je hitro zavrtel kolesa,
ljubezen se je redkokdaj razvnela.

Resnica, ki šumijo jo drevesa,
je pesem, ki je v srcu zagorela:
naj misel ne zatiska več očesa!

Naj misel ne zatiska več očesa,
razkrije naj globino vseh skrivnosti!
Pokaže naj človeku pot modrosti,
naj ga odreši težkih spon telesa!

O, bedni človek, ki te strah pretresa,
ki si jetnik prestrašene hitrosti!
O, bedni starec, z željo po mladosti
ne boš preložil svojega slovesa!

Daljave se razgrinjajo pred tabo,
na poti skozi kozmična žarenja
stoletja groze pustil si za sabo.

Ali je konec krutega norenja?
Preteklost bleda že kaplja v pozabo,
napoči naj obdobje razsvetljenja!

Napoči naj obdobje razsvetljenja!
Vesoljni spev ljubezni bo prevladal
nad svetom, ki bo vse bolj mirno padal,
neslišno, skozi nova prebujenja.

Odmev nekdanjega doni grmenja,
dokaz, da tu nekoč le blisk je vladal,
da svet je vedno gorel in propadal,
kakor igrača mističnega vrenja.

Sedaj je čas, da spet ljubezen vstane,
da se poklonimo spominu plesa,
ki v njem zadali smo ji težke rane.

Tedaj smo rajali ob ognju kresa
in naše duše so bile prodane;
odprimo končno vse poti v nebesa!

Odprimo končno vse poti v nebesa,
rodimo se še enkrat za prihodnost,
priznajmo zvezdam vzvišeno usodnost,
naj vlada Venera, srca princesa!

Dražljivi molk praznin naj gre v ušesa,
naj zven tišine vrne nam razsodnost,
življenje naj ustvari novo plodnost,
vzbrsti naj v krošnji svojega drevesa!

Ljubímo sonca, ki jih ne poznamo,
slavimo vsa oddaljena žarenja,
saj prav iz njih izvira, kar imamo!

Odkrijmo čar resničnega vstajenja,
sij žarkov, ki jih v sebi prepoznamo,
čez svet naj segajo, kot luč življenja!

Čez svet naj segajo, kot luč življenja,
brezčasni sli pretemne vladarice ...
Nesmrtna ždi na krilih črne ptice,
leti nad nami, čaka prerojenja.

Ali je sužnja zmotnega mišljenja,
ali kraljica trikratne resnice?
Razkriva tajno svete govorice,
ali skrivnost peklenskega hrumenja?

Oddaljena prostranstva, kjer domuje,
so sanje, uročena zla čudesa,
resničnost, ki jo skrivna moč varuje.

Sistem vesolja se usodno stresa,
lahko ga njena čarna moč sesuje
in žarek izpod mojega peresa.

In žarek izpod mojega peresa
razbije red, ki vlada prazni noči.
Navkljub hudičevi neznanski moči,
rodi se sij iz temnega očesa.

Lepota vedno vzide iz nečesa,
kar je grdó. Le vzemi in natoči
svetlobe si ob kozmični pomoči
temè – ne bo več konec tega plesa!

Ali je sile skladnost zaobjela?
Se mati noč ljubila je s hudičem?
Se bo božanska luč kdaj izžarela?

Hudo bo Zemlji pod ognjenim bičem,
a neizčrpna sila bo živela:
žareči sij brli pod temnim ničem.

Žareči sij brli pod temnim ničem,
Ali se dobro ali zlo rojeva?
Razpeti duh nad ognjem izgoreva,
Edina vez med bogom in hudičem,
Kakor piščalka zmèdenim kozličem,
Je strast človeku vir vsega gneva.
Enigma, ki ljubezen razodeva,
So čustva, kakor večna luč mrličem,
In sreča, sladki sadež hrepenenja.
Naj misel ne zatiska več očesa,
Napoči naj obdobje razsvetljenja!
Odprimo končno vse poti v nebesa!
Čez svet naj segajo kot luč življenja
In žarek izpod mojega peresa.

maatjazh