oddehteli so nočni cvetovi

ki gostijo znervirane vešče

bleda luna trepeta na obzorju

zdi se ti da čakava

da jutro zakrvavi

ko vzide žgoče sonce

ki hipoma posrka roso

jaz ne

zaužiti želim še poslednje trenutke noči

pesek časa je zaustavil ure

zrak je težek in dušeč

preteklosti je več kot preveč

preteklosti  je več kot prihodnosti

v okrogli sobi iščeva kot

v katerega bi se potuhila

brezno