
Ta kraj je mesto brez imena,
ni vrisan na noben papir;
zaraščen v praproti in smrečju,
od vseh pozabljeni revir;
v stesani bajti iz lesa
ni smeha, joka, ne življenja,
ne suče mlinsko se kolo,
ni več penečih vod rohnenja;
ta stari grob je brez ljudi,
nad strto streho šelesti.
Moj ded je bil mlinarjev sin ... pesem me je spomnila nanj!
res dober ritem, kar rimanka kar nekako zahhteva, rime so neprisiljena in vsebina polna
dotakne se globje, ta grenko sladka tišina
lpi
Komentiranje je zaprto!