Iz moje redovalnice

so vzeli cveke 

in me pribili na

sramotilni steber

izklesan iz

družinskega drevesa.

Tako velik je,

da ga že leta

uporabljam kot splav,

ki ne najde Kirkinega otoka,

da me začara v ponos.

Po kolikšnem času

splav postane kopno?

Ni težek,

kot je bil nekoč.

Tudi jaz sem

pognal močnejše veje.

Že dolgo si ne

mašim ušes z voskom,

ko pijača poje 

sirenino pesem.

Poje, da se ne maram,

jaz pa se redno obdarjam

s Trojanskimi konji.

Skrivnost je 

že davno odkrita.

Žalost in ljubezen

sta iz iste maternice.

Ko se je treba

z njima bojevati,

mislimo, da sta

naši največji.

Kiklop zamiži

na eno oko

in me spusti naprej,

vedoč, da sem 

že premagan.

Eno skrivnost

še čuvajo 

moje prve veje.

Z njimi sem 

globoko iz redovalnice,

ko so bogovi 

obrnili hrbet,

pobral dvojko.

Potrpežljivo jo šparam,

za prvo smrt.

Črni Kos