Hvala ti Marko. Srdačno te pozdravljam !

Hvala, Mirko!

Vračam pozdrave!

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/99253/proljetni_dan_u_sarajevu_devedeset_trece

Hvala ti, Marko, na trudu, pažnji i susretljivosti. Doista sam ti dužnik !

Lijep pozdrav,

Mirko

mirko, mogoče bo potreben še kakšen manjši popravek.

lep pozdrav, Marko

MAR LISTOPADA OBSTAJAŠ ...*pustil listopad, čeprav je to naš november, južneje pa                                                                                   oktober

Ne spregovoriš. In dan

se konča z molkom. Kar slišiš

ni dihanje obzorij.

Je čas obstal?

So pozabljena sidrišča

vržena v zaledenele misli

prodnikov

sivih kot oblak ki ne pušča

sape? Zadržuješ se

v listju. Zvestem.

Ogrinja tvojo s samoto preraslo 

pesem, z barvami jeseni

zaustavlja prvi sneg.

Priznaš da brez te

barve-nežnosti

ne moreš zaspati.

In ne spregovoriš. Morda

želiš da se iz sozvočja negibnosti

pojavi glas časa: nocoj ne tehtajte

verovanja v obstoječe.

TAKO, OB NEKIH VEČERIH

Ni zaman, rečem

ob tem času

Biti brez besede

tako

ob zatonu večera

ko misli kapljajo

brez odmeva v mir

Poglej samo

kako se nočni biseri

bosi

od nekod nekam po stezi

zlatijo

Tako, ob zatonu somraka

ko dan potone med oči

ne spregovori besede

da se ne zgodi prebujenje

Oče bo do jutra

v mesečini

ročno spletel 

mrežo sna

Naj harmonija narašča

naj košuta in mesečina plešeta

na tvoji dlani

Naj se tvoje modre

in srebrne ribe

premetavajo v belih meglah

samo vzvalovano morje

se umirja

misel mu

je zaspala

v gorskih zrcalih

Zato ni zaman

ob tem času

Biti brez besede

ZEMELJSKO ZAKOTJE

enkrat ste morali iti

ponesti svoj žarek sonca

in v ostrini zemeljskega kopja

rodne/domače barve

s katerimi se boste pomikali

severno od severnice

tonili v edino možno pokrajino

ob slovesu prepojenem

s solzami domačih in stekli

prezgodaj vcepljeni v hladen

in nedozorel vrvež sveta

enkrat ste morali oditi

samoti prepustiti tišino in orle

da krožijo da pospremijo

neskončne ceste v vas

da opravičijo vašo pot ljubezni

s pletenjem gnezd

enkrat ste morali iti

brez odgovorov na vprašanja

kot nepomembne mravlje poslušati

topot nedokončane poti

od pradavnine zapisan v vas

kakor neizrečena molitev

v mraku pustolovščine živega peska

in nemilosti črva skozi čigar vid

skozi čigar sij in drob

potujejo od vekomaj vaše oči

OBISK RODNEGA KRAJA

Ne čudim se nevidni Roki

ki odgrinja zaveso

k topotu tišine

zapuščene na gričkih

Sem živel ali si izmišljujem življenje

(ko dopisujem v spominske knjige

ščebetanja in vrtoglavice otroštva)

ne sprašujejo me in se ne oglašajo pravljice

mojih prednikov

na mirnih stezah somračja

tudi Očetov smeh s slike me ne vpraša

le po zdaj nevajenem obrazu

mi burja zareže brazde

veter ki mu je znala

in zmogla kljubovati Njegova roka

Njegov utrip da nad zibelko

vlada mir

Še pomni On zbledelo razpelo

Kristusa pod katerim so 

v otroških očeh ledenele solze

pod katerim je življenje izpiralo kamen

Njegove žulje in roke

zarasle v obzorja

Pravzaprav ne sprašujem

le spominskim knjigam dopisujem

oblike in grimase ki bdijo

nad skrivnostjo bistva

nad z burjo oblikovanimi plodovi

nad nabrušenimi verigami vetra

ki so se izjokale

v ogledalih naših zamišljenih oči

Izvirnik: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/103449/iskustvo_hoda

IZKUSTVO HOJE

Poskušaš se

odpočiti.

Tančica pomiritve plapola v tebi, ko potuješ

z bremenom, ki se pod zemljo

preliva po žilah.

Ta balast bi hotel

odložiti med bilke, v poigravanje vetrca,

toda zgoraj

tudi brez tvojega časa

in brez tvojih rok

raste bršljan, raste oljka

in se zareže v nebo.

Kako se potemtakem odpočiti? Kako

zatisniti oči, ko te nedolžno ogrinja

to listje in v tebe ponika njegovo oko?

Mar odpočiti se

pomeni o d i t i?

Posloviti se? Izginiti?

Spominjaš se pravljice kako

neprenehoma potuješ skozi svetlobo

in se preoblikuješ

ko odzvanjajo večni koraki

in poniknejo v tebe

z resnico,

ali z mrmranjem: ne,

nikdar ni slovesa,

nikdar ni konca.

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/102631/o_ljetnom_umoru_starca_d

O POLETNI UTRUJENOSTI STARCA D

Gibi bi mu željno pregnali dan

A je nemočen in le sence

Lezejo z njega

In z neslišnim glasom tonejo v zavreli

Hlad parkovne klopi

Julij je in redki mimoidoči

Mu ne pomagajo videti

Starčevske oslabelosti in vse bolj ubijalske

Resnice da ga sleherni utrip

Krade hoji

Komaj opazno je kako mu utrujenost

Kljuva v sencih

Razžarjena izza oči

Nihče pod zaspanimi krošnjami

Ne vpraša kdo se komu približuje - on klopi

Izza katere zorijo v spominu grantna jabolka

Ali klop starcu ki mu nosi podobo

Njega zaspalega in razporejenega

Od Večnega ognja do Predsedstva

In hladu na zahodu kjer

Je že umirjen kot svetla noč

Kot svetilnik okrog katerega

Brnijo brezzvočne ure

Poznamo ga

Četudi ga

On je glas kvartno-uniformiranega

Je tisti ki vsakodnevno

Od kante do odvrženih vreč in kruha

Zbira izgubljene sanje

Dobro je - za

avstroogrskim zidovjem molčijo

Glasniki osebnega blagostanja

In tečejo solze cinikov

Molčijo tudi šumeče trepetlike v parku

Molčijo leta čakanj

Dobro je govorijo Napredni

Če ločitev od njega

Na zadnji poti ne pospremijo

V slovesnost čutov pretočene

Šumeče trepetlike v parku

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/98777/memento

MEMENTO

ali to kar ni moč ubesediti

bije zidna ura

ali iz knjige poezije izteka Svetloba

že celo Noč

se igrava z Gotovostjo

toda Isidora ne morem zaspati

- vsak april me vpraša

zakaj sva ljubila deževja

ki jih ni bilo

in ali so

se le prevare časa

oglašale da bova

vedela le da ne veva

kaj je meja vsemu

in katera raven resničnosti

bo slišna ko se celo 

mojega imena

prekritega z mahom

ne boš mogla spomniti

ali to kar ni moč ubesediti

seže v čutila

izven sveta

morda naju nekdo drugi čaka

v mesečini na belem kamnu

med kazalci srca

in žuborenjem časa

Izvirnik:http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97827/doba

DOBA

vstanem med snom in maestralom

vzdolž vode za soncem diši rožnik

nekdo recitira in sežiga

najine neizpete pesmi

morda le lebdim med snom

in simfonijo vetrca na licih

s katerim se tiho vstopi v spomine

žejno se potopim v izvir zgodbe

v kateri daje vrednost življenju tudi bolečina

in se namesto tvojim rokam prepuščam

božanju večernih valov

z roba poletja kot med prsti

izteka pesek časa in še

čez prostranstvo nepozabe odmeva

tvoj utrip a krmarja ne vprašam

ali je zemeljska pot zaman

in zakaj vedno med snom

in neznanimi panoramami maha tvoja roka

ki izgine kakor zeleni vrtinec in boli

kot bolijo trenutki ko je hiša napolnjena

s poletnim somrakom v katerem skrivna solza

naznanja da se čaka na nekaj

neznanega in neosnovanega

na praznih peronih je molk

rožnik diši in nekaj se dogaja

v omejenem človeškem času

v katerem si brezčasen in čitljivo popisan

z mojo roko, se spominjaš

kako sem tedaj čakala najin čas v katerega

niso nikoli prispeli tvoji vlaki

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/100226/jesen_u_ogledalu_gospoe_ornele

JESEN V OGLEDALU GOSPE ORNELE

Z zlatom obrobljena četrt proti severu Zasačen v večerni 

Zarji vidim nečitljivo ozadje sveta a bolščim

Skupaj s tišino plujem za silhuetami

Iztegnjenimi v izohipse popoldneva Od tu

S četrtega nadstropja so ljudje kot mravlje Svoje sence vlečejo

In iztegujejo proti vzhodu Na obrobju vidnega polja

zaznavam v delovni sobi svoja ročna dela Morda

Me tudi ona opazujejo z mirnim očesom Vidim njihove robove

In dvojne obrise - ene v sobi druge kot odsev na oknu

Čez cesto je Ornela sama v svojih izbah

Vedno pred ogledalom in s čopičem v roki sedi v skorajšnjih

Meglicah in v tugi oktobrskih violin reče Moj Bog kako je

Žalostno brez otrok

Ko vstane se vprašate ali ji bodo upi kdajkoli razloženi

In uresničeni a slišite nek sopran nekje visoko to je le

Čas ki prši in govori iz nje: Uokvirila mu bom sliko

S suhim listjem samote

Z rdečico obrobljena četrt Ornelina solza nezadržno pada

Na njegovo pismo (iz Londona) Tedaj ji za trenutek zažari

Uvel obraz in spominja na sliko ki jo je nekdo narisal

Ali zamislil ali izgovoril ali ozvočil Pozabil sem jo

Spomnim se le detajla: Mati ne tarnaj Ne tu ne tam ne

obstajajo dobri ljudje Tukaj je njihov bog profit tam pa

Plemenska vojna Ne poslušaj ne joka ne smeha iz otroške sobe Svet

Je resničen ker tako mislimo Vem moja sestra in njene

Zelenorjave oči te silijo k razmišljanju Mar ni bolje

(Ker si osamljena ker se zavedaš da ne bomo nikoli več družina)

Da rišeš Vse kar je zgorelo v vojni Slikaj pejsaže ki si jih

Vedno imela rada Dokler ne pridejo pozabe in tesnobna deževja

Nad Sarajevom ko motno ozadje megle ponudi vešala

Ko grob grobu šepne: Vidiš kako ji z las padajo

Srebrne perle

Nekdo se približuje po z zlatom obrobljenem drevoredu Neslišen

Je v odtenkih listja Po pločniku pluje in kliče podobe

Zgorele v vojni

Lipe in platane zagrinjajo sledi v temi Nekdo kliče Ornelo

Toda ona je potonila v ogledalo Posluša sina: Slikaj pejsaže

Ki si jih vedno imela rada

ZAVOLJO KORENIN, ZAVOLJO LISTJA

So jutra

ko tudi brez tebe žari v oknu barva vrtnice

ker nekaj v meni ve

da daljna in neznana mesta

v tvojih utripih niso substrat

ne brodolom ne polom

a vendar

v jutrih brez tebe sklepam dlani

in si želim naj se še ne zdani ker le noč

lahko naselim z iskricami tvojih oči

ki so jokale nad zablodami

lažmi in hudobijami

in te še enkrat prositi da ne vprašaš

zakaj je mesečeva lepota

oddaljena in neslišna

premolči to "bolezen"

odlepi jo z obzorja življenjepisa

čigar reke ne bodo nikoli

razdejale tvojih korenin

in ne vetrovi listja 

s komaj umirjenim ozvezdjem

se po vseh tirnicah življenja

lažje širi resnico

kako se krhka človeška pleča

ne bodo nikoli osvobodila

bremena upanja

(globoko spečega

pod svetilniki

in potmi sveta

okamnelimi v mrazu)

PARAMETRI HOJE

Ko bo na dosegu roke obzorje

proti kateremu si hitel

ko se bodo umirili zemljevidi

katerim si mečkal vzporednike

ko bodo oplitvele vode

onkraj katerih si bil žejen

se srečaj, najdi čas

prerodi se da spregleda strast

lažne neskončnosti

ker šele tedaj boš videl in šele tedaj boš slišal

kako zapeljujejo stihi

varnih voda in kako vedno

čaka nek zaliv in neka barka

nasmeh nekega morja in tihi

šum vala: ne, ne spreminjaj scenarija

s svojo ciklično erupcijo

ne izcejaj iz tišine neobstoječih

pomenov v času

Marko,  še moje pripombice:

  ko se bodo umirili zemljevidi 

katerimki si jim mečkal vzporednike

stihi>> veliko bolje je verzi

kako vedno

čaka nek zaliv in neka barka

nasmeh nekega morja in tihi

šum vala: >>>

kako nek zaliv in neka barka

 vedno čakata na

 nasmeh nekega morja in na tihi

šum vala: ...

lp, L

Lidija, najlepša hvala za pripombe, ki so na mestu ... seveda jih bom upošteval : )

Lp, Marko