Pesem po vašem izboru je postala Ko izpulim ledeni košček iz očesa pi - Irene p. Čestitke! Uredništvo je na aprilskem srečanju pripravilo tudi svoj izbor zimskih pesmi v že znanih kategorijah. Med kratkimi smo izpostavili:

zapiramo vrata, DragoM

Rapsodija, Janez Dreu

Haiku, nadapecavar

Podaljšanje službe, okto

in izbrali ., peti element, z utemeljitvijo uredništva:

Pika je oblika kratkice, ki jo je že pred dvanajstimi leti na portal Pesem si lansiral naš mladi, zdaj žal že pokojni član Gašper Trček – prašeg. Morda ne bo odveč, da obnovimo osnovna pravila te zanimive forme, zato je tu link na osnovno obrazložitev: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/76248/pika

Pika petega elementa je postala izbranka zime 2025, ker s svojo večplastnostjo in duhovitostjo prepriča tudi bralca, ki se v pravila forme morda niti ne poglablja. Je vzorčen prikaz plastovitosti, ki jo forma zahteva: prva plast, ki govori o malce posladkanem happy endu neke zgodbe o združitvi kužka in gospodarice, ki je prestala enoletno zaporno kazen in psa ljubeče dvigne v naročje. Druga plast pa je pravi kruiku. Le koliko kadavrov vsako leto zaustavi Plečnikova zapornica na Ljubljanici? Pasjih, človeških, podganjih, od nutrij? Tu so še podplasti, ena izmed njih se nam ponuja na dlani: Arestantka  je svojega psa dvignila iz pasjega hotela. Končno. Po enem letu … Na še mnogo pik! (Lidija B)

Med pesmimi v prostem verzu so nas najbolj nagovorile:

Etiketa za uporabo, Ajdovakasa

Po poti vprašanj, Crni Kos

Pinterest feminizem, Eva Šubic

Novo življenje, Lara Sofija Božak

Bolečina in uteha V, Lea199

Maternica, Lili Lapornik Ambrožič

Rože, nada pecavar

Bog ve, TimotejB

izbrali pa smo Horsovo pesem jesti > pisati, z utemeljitvijo uredništva:

Zakaj gre kura čez cesto? Da pride na drugo stran. To naj bi bila šala ravno zato, ker ni smešno in ker se takšne banalnosti, kot je hoja kure čez cesto, včasih dogajajo. Obstaja še na tisoče različic, zakaj gre kura (zares) čez cesto in vse preigravajo banalnost tega dejanja, v katerega se bolj ali manj uspešno vrinja smisel in smiselnost te iste hoje. Čez cesto ali kamorkoli drugam se gre, da se nekam pride, važen je cilj, važno je, zakaj - ker smo ljudje in nas take reči zanimajo. Ampak kaj se zgodi na tej poti (ne pozabite, pomembna je tudi pot, ne samo cilj)? Kaj če kura nekje na poti zatava v mislih in kaj če tisto zrno na drugi strani ni več smisel njene poti? Kura tako postane pisatelj. Vsaj glede na pesem jesti > pisati. Pesem uspešno preigrava ravno te banalnosti – zakaj hodimo čez cesto, zakaj gremo v trgovino? Da gremo po kruh ali je morda nekaj v tej poti že to, kar je od kruha precej bolj smiselno? No, ne smiselno, bolje bi bilo reči neizogibno, genetsko, nujno. Je nujneje jesti ali je nujneje misliti, pisati? Pesem bi rekla: zakaj pisatelj piše? Ker mora, kot mora kura čez cesto. In – a je bila prej naša kura ali jajce? A je bil prej pisatelj ali nuja po pisanju? (Helena Z)

Med pesmimi v formi so nas najbolj prepričale:

Sonet: Brezbrižno šepetanje, Dejan Bosil

Frido M., Maša GL

Videz je vse, Matjaž Lutarič - Lyuto

Jesenska slika, triglav

Izbrali pa smo Bila je drama ... Mateja Krevsa, z utemeljitvijo uredništva:

"Bila je drama ..." raziskuje odnos med lirskim in ženskim subjektom. Beseda drama tekom pesmi pridobi dvopomenskost, saj se začne nanašati ne le na njun odnos, temveč tudi na literarno referenco, namreč Shakespearovo dramo Hamlet. S tem ko se lirski subjekt vzporeja s Hamletom, njo pa z Ofelijo, njun odnos povezuje s scenarijem, odrskim nastopom in igro vlog; skratka, kot nekaj z naravnim začetkom in še samoumevnejšim koncem. Bralec je priča literarnemu opisu njunega ponovnega srečanja po več letih, nepričakovanega in obžalovanega, v katerem tudi sedaj, na nostalgično podoben, a hkrati boleče drugačen način odigrata vsak svojo vlogo. On "odžebra svoj monolog", ona pa gre odsotno mimo njega. Pesnik tenkočutno izkoristi nastavke, ki so značilni za pesmi v formi (rime, obrati v besednem redu itd.), saj z njimi nadzira in stopnjuje ritem, kot tudi drama-tičnost svoje pripovedi. Pesmi pa doda nekaj dimenzij tudi s premišljeno izbiro besed in podob; arhaizmi, kot je "žalibog", besedilo morda približujejo jeziku, v katerem je napisan prevod Hamleta, zvestoba literarni referenci pa se kaže tudi v zadnjem verzu, v kateri je zasanjani ali mentalno odsotni ženski subjekt primerjan z Ofelijo, ki jo v drami "kot utopljenko nosi rečni tok". Glede na kontekst pesmi, ki je odnos dveh oseb, pa ob taistem, sklepnem verzu, morda pomislimo tudi na povodnega moža in Urško, ki jo je ravno tako vase sprejel rečni tok (Ljubljanice). (Luka B)

Med tujejezičnimi pesmimi smo nominirali:

Imala sam šest mama, Gordana Ćulibrk

Haiku 215, Ivan Gaćina

Suša, Ljubica Ribić

haiku 9, mile

želio bih, usput, mirkopopovic

Kratka storija o nestajanju, Milen Šelmić

Cvet, Željko Majstorović

in izbrali Ponoćno pesmo Jelene Stojković Mirić z utemeljitvijo uredništva:

Poezija je odmev skrajnih robov doživetega in občutenega, glas hrepenenja in pot prebujanja iz podzavesti ali sanj. Tudi Ponoćna pesma sega vse do robov podzavesti in sanj, saj se lahko le tako dotakne največjih globin občutkov in misli, ki se potem prezrcalijo v končno zavedanje in spoznanje. Zato je seganje pesniškega subjekta v sanje celo nujnost, da se sprosti in zajame vsa potrebna odzivna sila v procesu ustvarjanja. Pri tem je dragoceno in pomembno razkrivanje tistih vrelcev, ki se še niso pretočili v življenje, saj obstaja velika nevarnost, da se prepustimo mimobežnim tokovom in zamudimo živeti v polnosti. Pesnica ostane zvesta sama sebi in poeziji, ko v svojem bedenju povsem odkrito izpoveduje in razkrije vse, kar je v preteklosti sama prespala, da lahko prav preko tega spoznanja in zavedanja vendarle zapiše upanje. Ker pa se je nujno potrebno zavedati minevanja v nepopolnem svetu, ki sicer zahteva videz brezhibnosti, je pesem tudi dramilo, namenjeno družbi, saj se s senco dediščine patriarhata in malomeščanske morale ženskam še vedno prikrito omejujejo pravice do popolne enakopravnosti. Pod krinko nasvetov jim je velikokrat preprečeno celo izrekanje in izpovedovanje lastne izkušnje. Ponoćna pesma je refleksija in tudi nazoren odsev časa, zato ne zapirajmo oči pred verzi, ne skrivajmo se pred izrečenim v tišino, ne umikajmo se, da bi se v samoti zabubili pred svetom in pred resničnim prepoznavanjem samega sebe. Naš notranji svet mora ostati buden in ustvarjalen, ne pa ujet v prevari, da lahko življenje udobno prespimo. (Milan Ž – Jošt Š.)

Omenili smo še otroško pesem Dežkova uspavanka Maše GL, narečno pesem Ništ se ne spremenilo Ljubice Ribić ter prevod Primprlima Eve pesmi Ane Porenta in Jurov prevod Kad sirotici razpadnu cipele pesmi Irene Pajnik Beguš.

Čestitke vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi. Naj vas tudi pomlad navdihuje za ujemanje občutkov, misli, spoznanj in življenja samega v najrazličnejše pesniške oblike.

Foto: Helena Bezecna