Tako! Zdaj je še zadnja pesem iz cikla ugledala luč sveta.

Upam, da sem ji uspela vdahniti dušo.

Dobrodošla so mnenje, vendar ne v stilu: res je tako ali še huje: kako lepo!

Tebe Ana pa prosim za zadnjo besedo, nič hudega, če bo kritika. 

Hvala in lep pozdrav, Lea

Lep, mi je všeč cel cikel. Pri tej pesmi se mi zdi, da bi morda bolje izpadlo, da ne ponavljaš 

Za svečnico posejem solato. ...

posadim ...

Potem po vmesni kitici pa spet

Avgusta posejem motovilec, ...

posadim ... 

Morda isto poveš kako drugače. Morda pa si sama prav želela tako, da se vse to sejanje bolj usede, da daš dodatni povdarek da res delaš na tem, da bi zrastlo novo?

Ciklus pesmi Bolečina in uteha, s ''prozno'' poezijo, nam skozi vsakdanjost prinaša slike osamljenosti in v vsakdanjosti, z njenimi opravili, išče tolažbo ter dotik skozi svet živih v tistega, ki ga ni več, a je v nas še živ.

lp

Irena

Ronja, hvala za dotik in mnenje. Se strinjam, da ponavljanje ni ravno dobro. Včasih pride lahko do izjeme, ki je upravičena. Tu sem si sejanje in sajenje dovolila ponoviti, čeprav ne vem, če je za pesem dobro. V mislih sem imela rast, veselje, tudi na samozavesti sem in še vedno na tem koščku zemlje pridobivam. Ponosna sem na rezultate, ki so vidni zaradi dela mojih rok in ne samo rok, tudi glave. Nadalje se mi ob zelenjavi, ki lepo raste obujajo spomini na čas, ko sva na vrtu delala skupaj in se veselila, že ko je seme vzklilo in potem ob napredku rasti sleherne rastline. Obenem mi opazovanje rasti pomeni tudi pozabo, odmik od premlevanja: zakaj?

Sajenje se v pesmi, ki je res krajša ponovi po dvakrat. Seveda bi to lahko spremenila in tudi bom, če se izkaže, da je potrebno. Ko berem, se mi zdi, da ponavljanje v tem primeru ni napaka. Tudi v navadnem pogovoru zelo rada razlagam kaj vse sem že posejala in posadila. 

Ampak, morda res nimam prav. Zato bom premislila. 

Sem nekoliko pozna z odgovorom, nekaj delo in letanje po nakupih, v poznem popoldnevu pa predstavitev pesniške zbirke drage prijateljice Luise v Špetru.

Hvala in lep pozdrav, Lea

Draga Irena, hvala!

Zares lepa/dobra obrazložitev cikla. Zaobjela si vse, kar je ob tem pisanju pokukalo na svetlo. Predvsem strah, osamljenost. Povezanost je ostala in žalost bledi. Počasi, a je bolje.

So bili večeri, ko sem se pogovarjala z njegovo sliko. Saj se še, vendar bolj poredko in monologi so občutno krajši.

Hvala in lep pozdrav, Lea

Lea, saj morda res v tej pesmi ponavljanje ni napačno, ne vem ... Saj se tudi zares ponavlja skozi leto sajenje različnih vrtnin... 

Ja to prepletanje bolečine in utehe je kar pogosta realnost naših življenj. Zelo dobro si skozi celoten cikel oboje dozirala.

Upam, da ti je vrtnarjenje v veselje in uteho in, da najdeš veliko zadovoljstva v takih dogodkih, kot je bila predstavitev prijateljičine pesniške zbirke. Leta nazaj sem bila večkrat v Špetru...

Lea, čestitam ti, da si zaključila ta ciklus pesmi na način kot si si sama najbolj želela: živ spomin z nasmehom je najmilejša uteha.

Lp, Caki

Pozdravček, Lea, tudi meni se zdi ta cikel žalovanja lepo sestavljen in všeč mi je zaključek (vez ostaja in živi naprej), morda bi pri tej zadnji pesmi spremenila le nekaj drobnarij (ne moti me ponavljanje sejanja, sajenja, saj se tudi v resnici to ponavlja):

.

Sama se ž Že sredi zime

se lotim vrta.

Z natančnostjo arhitekta

odmerim gredice.

Za svečnico posejem solato.

V brazde posadim grah in

zgodnji krompir.

Peteršilj; zanj se mi zdi,

da predolgo klije.

Paradižnik sredi poletja 

pordi kot zrela ljubezen.

Kuham si mineštre,

sveže solate začinim

z limoninimovim sokom.

Avgusta posejem motovilec,

posadim cvetačo, 

ohrovt in gomoljasti janež.

Na dolgi, ozki gredici 

dobita svoj prostor (klijeta ali kaj drugega manj tehničnega)

dve vrsti rdečega česna.

Z balkona občudujem 

delo svojih rok.

Čutim te. Nasmejan

mi žugaš s kazalcem,

češ; vse si po svoje naredila.

Lp, Ana

Caki, najlepša hvala!

Vrt je bil tisto, kar ne ne "dvignilo". Bil je uteha, ne tudi pozaba, spomini so še bolj zaživeli. Saj so prihajali otroci, vendar je čas tak, da niso mogli obsedeti pri meni in ne držati za roko.

Še enkrat hvala, ko sem prebrala tvoj komentar pri prejšnji pesmi, se mi je odprlo, naenkrat sem vedela kako naprej. 

Lp, Lea

Ana, najlepša hvala!

Za prvi verz sem vedela, da ni to, a nisem imela ideje, kako popraviti. 

Za ostalo, kar nisem " videla" me je sram. Vse sem popravila. Za česen se uporabila dozoreva, ker avgust je čas, ko tudi spomladanski česen dozoreva. Seveda bi lahko uporabila tudi glagol rumeni ali se suši. 

Upam, da bo tako dobro. 

Še enkrat hvala in lep pozdrav, Lea

Odlično, Lea, z veseljem, zato pa sem tukaj ... čestitke k V in k celotnemu ciklu Bolečina in uteha,

lp, Ana

Ana, najlepša hvala!

Tudi sama sem vesela, da sem cikel končala. Bil je že čas.

Lp, Lea