
Čisto majhna podrta drevesa,
veverica, ki ob makadamu ustvarja
nov drevored,
potok, čez katerega plezajo
bobri,
soseda, ki v literco mleka kapne
volčjo jagodo,
ona, ki se ji obleka zatika
na polju, suhe trske najdebelejših bilk
bodejo v njena bedra,
njen mož, ki leži nekje
globoko v zemlji ali na Cookovih otokih
(skratka nekje, kjer še ni bila).
Volčja jagoda, ki drsi čez njene prste,
mesec, s katerim ima
vedno bolj pritajene
pogovore,
idealizem, ki se ji peni na ustnicah,
strup, ki ga iz nje izpirajo
vreščeče dekle, vaške babnice –
Oženi Tinčka pobalinčka Orehkovega!
Oženi harmonikaša Antona Justinovega!
Oženi premožnega Radenka izpod lipe!
Ona, ki se ji peni idealizem,
in njeni nohti, ki tičijo
vedno globlje v
nezrelih breskvah,
rosa, ki jo v gozdu deviči
pred prvim petelinjim krikom,
mrak, ki se prebuja v njenih očeh in ne izgine
niti med obhajilom,
noč, ki se zgrinja na domačijo,
med njenimi nogami
ni več rdečega sledu –
na nebu luna, ki bledi,
in volčja jagoda,
ki vzklije
ob zadnji vrsti narcis.
In vendar bi bila lahko tudi resnična zgodba iz ne tako daljne preteklosti ... čestitke k pesmi (še vztrajaš pri takem naslovu?),
lp, Ana
Navidh za pesem je prav daljna preteklost - vzdušje ene osamljene kemtije, ki je polna le te. Naslov pa je nekakšen namenski kontrast tistemu času oz. prikaz izrazitega dogajanja v neko smer, ki je teklo že takrat.
To je smiselno ... Čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Eva Šubic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!