Čisto majhna podrta drevesa,

veverica, ki ob makadamu ustvarja

nov drevored,

potok, čez katerega plezajo

bobri,

soseda, ki v literco mleka kapne

volčjo jagodo,

ona, ki se ji obleka zatika

na polju, suhe trske najdebelejših bilk

bodejo v njena bedra,

njen mož, ki leži nekje

globoko v zemlji ali na Cookovih otokih

(skratka nekje, kjer še ni bila).

Volčja jagoda, ki drsi čez njene prste,

mesec, s katerim ima

vedno bolj pritajene

pogovore,

idealizem, ki se ji peni na ustnicah,

strup, ki ga iz nje izpirajo

vreščeče dekle, vaške babnice –

Oženi Tinčka pobalinčka Orehkovega!

Oženi harmonikaša Antona Justinovega!

Oženi premožnega Radenka izpod lipe!

Ona, ki se ji peni idealizem,

in njeni nohti, ki tičijo

vedno globlje v

nezrelih breskvah,

rosa, ki jo v gozdu deviči

pred prvim petelinjim krikom,

mrak, ki se prebuja v njenih očeh in ne izgine

niti med obhajilom,

noč, ki se zgrinja na domačijo,

med njenimi nogami

ni več rdečega sledu –

na nebu luna, ki bledi,

in volčja jagoda,

ki vzklije

ob zadnji vrsti narcis.

Eva Šubic