ROŽE
Veš, da se bližaš tistemu robu.
Počasi -
s sopihajočimi koraki,
ki potrebujejo postanke ...
in povečanimi medprostori;
zorni kot se oža v mislih,
ki so najraje v zapečku;
vse več časa si v iskanju
besed, spominov, namenov,
sebe in drugih.
Puščaš sledi, kjer jih ne bi hotel.
Odhajaš, a ne veš kam;
ne more biti slabo,
ker se ni še nihče pritožil in prišel nazaj...
tolažijo šaljivci.
V bistvu nerad -
ne glede na to, kaj govoriš.
Priokuse strahov izpljuneš;
a vsake toliko se prikradejo nazaj
in ti kot detel
nabijajo v možgane;
ti pa niti ne veš, kaj te bolj bega:
ali misel o resorbciji v nič -
ali sam odpor do spremembe
v (ne)znano obliko (ne)eksistence.
Ko že misliš, da si jim pripravljen
sesti nasproti,
jih znova izpljuneš
in pohodiš.
Greš na vrt
in posadiš nekaj rož.
Slikovita in meni niti ne žalostna, ampak realna. Zelo dobro napisana!
Tudi mene se je pesem dotaknila, morda le:
več in več časa si v iskanju - vse več časa
...
ne glede, kar govoriš. - ne glede na to, kaj govoriš
...
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 24. 02. 2025 ob 14:31
- Prebrano 676 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 80.52