Pesem poletja po izboru bralcev je postala Med zamahi razburjene burje Marka Skoka - Mezopotamskega, čestitke!  Jesensko uredniško srečanje pa je prineslo tudi poletne izbranke v že znanih kategorijah. Pri kratkih pesmih smo izpostavili:

Senryu št. 013, Bojan Foršček

Mokrota, Mateja Vrhovc Mestnik

mlin, miko

Brojanice, tuskulum

Čoln, Svit

Za kratko poletja pa smo izbrali > 《♡》 < petega elementa z utemeljitvijo uredništva:

Srce ni le »mišičast organ, ki poganja kri po žilah« (SSKJ). Je entiteta z lastnimi možgani, sposobnostjo zaznavanja, izločanja dopamina in je svojevrsten čutni spomin, rečeno drugače: je pesem v naših velikokrat prozaičnih – utrujenih, izgorelih ali bolnih – telesih. Ko se srce ustavi, telo mine, a na poti »skozi tunel zanj« še vedno »dirka rotacijska luč« in njegova pesem traja; trenutek premolka je prepričljivo, občuteno in izbrano ubesedil peti element, za kar jamči pišoča v oklepaju. (Sara Š)

Med pesmimi v formi smo nominirali:

Jetnik, Matej Krevs

Pavi, nada pecavar

Naslonjena, pi - irena p.

Spoznanje, triglav

ter izbrali Brezinborovo pesem Bel križ z utemeljitvijo uredništva:

Pesem Bel križ, tekoča rimanka o staranju, nostalgiji po mladosti in sprejemanju neizogibnega, je umetelna pesem v premišljeni formi. Avtor z uporabo metrično-rimane forme doseže gladko pretočnost. Rime so lahkotne in neprisiljene, odsotnost klišejev pa še utrdi prepričanje o odličnosti pesmi. Pesem je sestavljana iz treh petvrstičnih kitic, ki se približajo idelanemu limericku in dveh zaključnih štirivrstičnic, ki s skoraj neopaznim preskokom med načinoma pripeljeta v sklepni del liričnega utrinka, kar pesem kljub daljši obliki vsekakor je. Poetična prepričljivost tematike nadgradi zanimivo formo, večno temo minevanja pa podpirajo močni simboli in impresionistični poudarki. Bel križ (v naslovu se zdi oblika »bel« namesto »Beli« izbrana premišljeno) stoji tam kot simbol za stoičnega opazovalca neizprosnega časa, ki nikomur ne prizanaša z minljivostjo in je v pesmi tudi opomnik in simbol resignacije. Bel križ - nagrobni križ, ki pomirja, pa tudi znameniti Beli križ, ki nemo zre v Piran in je bil pesniku osnovni navdih za pesem. (Lidija B)

Med pesmimi v prostem verzu so nas najbolj nagovorile:

Samo Še Malo, Ajdovakasa

Ekrani, Crni kos

Biti karavana ljudem, Eva Šubic

Letalo, Faeq

Prekrivanje, igorj

ko bila si narava, miko

Naša telesa, Priya

izbrali pa smo pesem Mateja Krajnca Dane Zajc z utemeljitvijo uredništva:

Lahko bi se reklo, da je lirski protagonist kar pokojni pesniški velikan Dane Zajc, po katerem se pesem imenuje. Pojavi se v podobi (tako si predstavlja pišoči) bronastega kipca, ki ga lirski subjekt prenaša iz enega v drug prostor. Ko prispeta na vrt, ju tam že pričakuje Peter Božič (še en pokojni pisatelj in dramatik; pišoči si predstavlja, da je tam navzoč v knjižni ali fotografski obliki), da bosta z Zajcem spila kavo pa “tudi pokadila / in jebala matere dostavnim tovornjakom / in komarjem na klopeh”. Tudi mrtvi se ukvarjajo z banalnostmi življenja. Obenem pa godrnjanje nad njimi izraža tudi nekakšno lirično atmosfero, ki jo ima
zbiranje literatov na vrtu ob kavi in cigaretih – morda je to vtis, da obstaja nekakšna ironična distanca med kulturnim ustvarjanjem in vsakdanjim življenjem. Zanimivo, da pesem v nadaljevanju problematizira ravno odsotnost angažmaja – “misliš da boš s kozarcem vode v roki lahko ukrepal”? “Zasebne knjižnice” kot izvire znanja je potrebno aktivno iskati.
Lirski subjekt po eni strani prikimava tezi, da pesniki in umetniki nasploh živijo naprej tudi po svoji smrti. Čeprav “mladi kot prej / ne bomo več”, pa “bodo jeziki prerasli zemljo”. Obenem gre še korak dlje, saj pokaže, kako se ta posthumnost materializira: v obliki kipca, ki ni le bled spomin na pesnika, temveč s svojimi mislimi napolnjuje prostor in vstopa v dialog z živimi. Odličnost pesmi začini kombinacija situacijskega humorja z družbeno refleksijo, sploh nostalgijo – z ozirom na “zlata leta slovenske popevke” in literarno sceno tistega časa. Bronast kipec, čigar “obraz pove vse o ukrojenosti za poezijo”, med drugim napotuje k razmisleku o tem, kakšne so pesniške “mere” – kdo je pesnik in kaj poezija – ter pogoji in tematike literarnega delovanja in razpravljanja za nas tu, dandanes. (Luka B)

Pri tujejezičnih pesmih smo izpostavili:

Pred svaki izlazak u grad, jagodanikacevic

Pustinjska lica lisica, dejanivanovic

Haiku 100, Katica Badovinac

Leptiri ljubavi, Sumiko

***, Željko Medić Žac

izbrali pa smo pesem Osmoza zaborava Jureta Drljepana z utemeljitvijo uredništva:

Pesem Osmoza zaborava govori o minljivosti, ki pa ne pogleduje le k zunanjim znakom staranja, temveč raziskuje tudi notranje procese. »Glasno grmenje«, ki priteka od zunaj, potrebuje notranje mehanizme, da ublažijo naval (novic) iz vseh vetrov in valov (od povsod) in povečujejo možnost kljubovanja času. Počasnost v gibanju in mišljenju povzroči tudi zatekanje k predsodkom, ki smo se jih prej uspešno otepali. Časovne reže v spominu morda pomagajo k pozabi, a tudi pozabi lepega. Ta pritisk od zunaj lahko ublaži le povečan notranji pritisk, kar pesnik posrečeno poimenuje z »osmozo pozabe«, zdi se kot nekakšno izenačevanje občutka odvečnosti z zunanjimi zahtevami. Zaradi teh silnic pa se pod lobanjo razrašča pozaba. Ne vemo pa, ali je ta pozaba sprijaznjenost (ravnovesje) ali praznina (votlost). Globoka pesem, ob kateri spet (in drugače) razmišljamo o iztekanju časa. (Ana P)

Opazili smo tudi pesem za otroke Maše GL Kjer klovni živijo, med prevodi pa smo izpostavili Spat grem Jupiter! Silvane Orel Kos (prevod pesmi Alfonsine Storni)  in medtem ko se poletje sesuva v prah, modricvet (prevod pesmi Mirka Popovića) ter Pred vsakim odhodom v mesto Marka Skoka Mezopotamskega (prevod pesmi Jagode Nikačević).

Avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi čestitamo, vsem pa želimo še veliko navdiha in ujemanja občutij, odnosov in sveta v svojo poezijo.

Foto: Helena Bezecna