Naslonjena
Modrikasto meglo posrka zarja,
v stopinjah se utaplja mesečina,
piš vetra z vranami se pogovarja,
razbija nočna, blaga se tišina.
Ciklame vonj se s smrečjim zliva v dihe,
s prezeblih bilk vodena zrkla zrejo,
krik jastrebov prebuja hribe tihe,
kot šepetalci s tal se k nebu pnejo.
Ko dan še ne koraka kot odrasel,
poseda nebogljen v pogled razprti,
ki se lepote sveže bi napasel,
dokler ne leže tja v naročje smrti.
Prišepneš s hrbta, vse je le igrišče,
nekje spet moja duša te poišče.
Lepo, draga Poetinja Irena.
Lp in objemček,
Marija
... nekje spet moja duša te poišče.
Lep zaključek, ki obeta nov začetek.
Caki, ja, nekako tako :)
hvala ti
pozdrav med ravnice
pi I
Pretanjeno poetičnost vdelana v popolno formo.
LpL
Irena, tvoj vir je neusahljiv, kombinacije neskončne!
LP, mcv
Hvala, draga Alenka.
Veliko zgodb živimo ali pa le pridejo kot slika iz tujih življenj. Tudi tvoje bivanje je pisano in iz njega se zapiše na veliko lepih načinov.
Objem
pi
Res krasna, krasna pesem, ki sem jo šele danes uspela prebrati
Pozdravček
Mateja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 19. 08. 2024 ob 20:42
- Prebrano 1067 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 323.87