Barvita,

zavita v črnino,

plašno zakrita

ali na glas plapojoča

so 

Naša telesa.

S pijanim pogledom,

stisnjenimi ustnicami,

pohabljenimi prsti,

prekajenimi pljuči.

Z zobnimi protezami,

prsnimi vsadki,

ki silijo izpod dekolteja. 

Popolna kot šipa,

ki jo spere poletna nevihta.

S čia semeni v drobovju,

jajcem na oko,

sladkim krompirčkom,

pečenim brez olja.

Lenobno uživaška

s ponošeno kožo,

sijočo od kreme s kolagenom. 

Ogromna so,

Naša telesa.

Ogromna in nespregledljiva.

Zguljena od šihta,

od hrane iz menze v drugem nadstropju.  

Okostenela od dni,

ki se prelivajo kot akrilne barve.

Oropana noči

s trebuhom vrtnega palčka,

s celulitom na stegnih,

čakajoč na pravi vlak,

že trideset let,

v japonkah,

z glivicami na nohtih,

prekritimi z roza lakom.

Zgovorna so, 

Naša telesa,

polna zgodb.

Materija, 

na kateri se riše zgodovina.

Priya