Biti karavana,

biti dom v katerega se človek lahko

vmeša, potuje z njim preko celin,

ti šepeta o bolečinah sveta in ti zaupa,

da bo suh zrak zamejil

gnoj, ki se cedi iz njegovih

globoko povitih ran.

In tvoji otoliti

zbegani od zaupanja, ki si ga bil

deležen, a ti stopaš znotraj karavane,

ti hraniš kamele,

sprejemaš tujce,

mešaš droben pesek

velikih puščav.

Biti upanje zaskrbljenega soseda Maksa,

da so odrasli v supermarketih poklapani

samo začasno,

da so to drobne nevihte, ki jih vetrijo

v teh vrstah

in da zaspijo v otroški drži telesa

(in da tudi, če ne -

da je to, kdaj boš postal srečnejši, 

delno tudi odločitev).

Biti tujec na klopci, ki učenki z VDC-ja zagotovi,

da je to, da se z avtobusom odpravlja gledat vlake,

povsem legitimen hobi

(in da se ji lahko kdaj

pridružiš).

Biti tista mladina, ki da napitnino natakarju

in kmetu, ki povešenih ram že drugo uro na tržnici prodaja 

isti kupček pobuškanih paradajzov

(nihče ne pristopi, njegova žalost prodira na ulice, njegov skolioza ustvarja

permanentne ovinke v ljudeh).

Biti hčerka, ki materi doma

pove, kako je bilo na medicini ta teden

v večstavčnih povedih

in nato zajeti dedka v objem, ki se jim vsako leto upira manj 

(ljubezni z leti sprejemamo vedno več).

Biti človek, ki ga navajam v verzih –

ne zato, ker bi želel s svetim Petrom v nebesih piti žganje,

(morda ga je zame in zate že zmanjkalo –

Petra, nebes in žganja),

ne za to pesem, ne za zmago v debati o tem, kdo ustvarja »un, ta boljši svet«.

Preprosto biti senca

tistega, kar bi celilo, ko si

krvavel,

tistega, česar si si sam želel,

ko so te napadale drobne nevihte v Hofer vrsti,

ko si v študencu stal povešenih ram v resnem primanjkljaju paradajzov,

ko si si želel karavane in je bilo edino vprašanje,

ki si ga od ljudi dobil,

koliko thoraxa že znaš

na pamet.

Eva Šubic