Uvertura apologije, ki prepleta čas neizbrisljivega? Čestitke! 

Milan Ž. - Jošt Š.

Čestitke k izboru za pesem poletja 24 z utemeljitvijo uredništva:

Lahko bi se reklo, da je lirski protagonist kar pokojni pesniški velikan Dane Zajc, po katerem se pesem imenuje. Pojavi se v podobi (tako si predstavlja pišoči) bronastega kipca, ki ga lirski subjekt prenaša iz enega v drug prostor. Ko prispeta na vrt, ju tam že pričakuje Peter Božič (še en pokojni pisatelj in dramatik; pišoči si predstavlja, da je tam navzoč v knjižni ali fotografski obliki), da bosta z Zajcem spila kavo pa “tudi pokadila / in jebala matere dostavnim tovornjakom / in komarjem na klopeh”. Tudi mrtvi se ukvarjajo z banalnostmi življenja. Obenem pa godrnjanje nad njimi izraža tudi nekakšno lirično atmosfero, ki jo ima
zbiranje literatov na vrtu ob kavi in cigaretih – morda je to vtis, da obstaja nekakšna ironična distanca med kulturnim ustvarjanjem in vsakdanjim življenjem. Zanimivo, da pesem v nadaljevanju problematizira ravno odsotnost angažmaja – “misliš da boš s kozarcem vode v roki lahko ukrepal”? “Zasebne knjižnice” kot izvire znanja je potrebno aktivno iskati.
Lirski subjekt po eni strani prikimava tezi, da pesniki in umetniki nasploh živijo naprej tudi po svoji smrti. Čeprav “mladi kot prej / ne bomo več”, pa “bodo jeziki prerasli zemljo”. Obenem gre še korak dlje, saj pokaže, kako se ta posthumnost materializira: v obliki kipca, ki ni le bled spomin na pesnika, temveč s svojimi mislimi napolnjuje prostor in vstopa v dialog z živimi. Odličnost pesmi začini kombinacija situacijskega humorja z družbeno refleksijo, sploh nostalgijo – z ozirom na “zlata leta slovenske popevke” in literarno sceno tistega časa. Bronast kipec, čigar “obraz pove vse o ukrojenosti za poezijo”, med drugim napotuje k razmisleku o tem, kakšne so pesniške “mere” – kdo je pesnik in kaj poezija – ter pogoji in tematike literarnega delovanja in razpravljanja za nas tu, dandanes. (Luka B)

Hvala! :-)