Prva stvar, ki jo zjutraj zagrabim v roke ni priložnost novega dneva, ampak telefon iz katerega se dere budilka. Tudi med umivanjem zob ga ne izpustim iz rok in po novicah brskam, če se je kaj zgodilo ponoči.

Še vedno letijo bombe,

Dalmacija gori,

cene se dvigujejo in najhuje od vsega spet neka novica o Tini Gaber.

Ob kosilu želim pogledati film, zato na računalniku že vlečem Serpica z Al Pacinom iz leta 1973. Al ima v tem filmu triintrideset let, moja mati pa jih je ob tem filmu štela sedem. Pri devetih je izgubila svojo mamo. Čez pet let odhaja v penzijo, Al pa je lani dobil dojenčka in še snema filme. Čez leto bom sam star toliko, kot Al v Serpicu. Vsa ta časovnica me povsem vrže iz tira, zato mi ni več do filma.

Prižgem televizijo, z občudovanjem opazujem olimpijce na krogih, ki so podplačani, čeprav ne verjamem, da obstaja težji šport na svetu. Pač to ni igra z žogo, kjer bi ti že zaradi lepe frizure in tatujev ponujali bajne milijone.

Sledijo še gimnastičarke, ki navdušijo z akrobacijami na bradljah.

Slabo mi je že od celodnevnega buljenja v ekrane.

Prižgem radio, zaprem oči, na njem vrtijo tvojo najljubšo pesem.

Zdaj, ko je na najini frekvenci ostalo le še šumenje dojamem,

kako slab okus za glasbo imaš.

Črni Kos