Jetnik
V grajski temnici samevam, svetloba
odvzeta za dolgih mi sedem je let.
In štejem in štejem, na veke preklet,
v stolpu, ki morska obdaja ga voda,
valove, ki v stene mojega groba
mi butajo vztrajno, še v sanjah - galeb
skoz lino mi kljuva zaporniški hleb;
tam zunaj je luč in ljuba svoboda!
Ah, da nebo bi vsaj videti smele
te moje oči, da videl bi bele
oblake in luno in zvezde še kdaj...
Skljuvaj mi, skljuvaj, galeb, vse te line!
Preluknjaj ta zid, da sonce skoz šine
in ključe od vrat mi železnih predaj!
Odlicno, Matej. Tako spontan in neposiljen jezik pri sonetistih je redkost. Pravo veselje te je brati.
Povzemam zgornjega komentatorja, na kratko: bravo!
LpL
Čestitke Matej, včasih smo res taki jetniki. Ne razumem pa oz. mi ne gre v kontekst:
In štejem in štejem, "ne veke preklet" ... A je mogoče "na"?
Lp, Caki
Dober, čeprav z nekaj napakicami (namernimi?) glede ritma.
LP, mcv
Svetloba
odvzeta že dolgih mi sedem je let
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 19. 08. 2024 ob 00:50
- Prebrano 851 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.96