V daljni deželi tam, klovni živijo,
vse je barvito, vsi se veselijo.
Svet prav začuda že dolgo obstaja,
vse je od vseh in le smeh je ograja.

Tam je posebno; nekako drugače,
okrog in obratno, po svoje red skače:
šege po meri, posebne navade,
stiski, objemčki, cartljive razvade...

Rečejo "Prosim." ko česa želijo.
Rečejo "Dam ti."  ko kje kaj dobijo.
"Pridite, gremo vsi skupaj!" poznajo,
"Rabiš igračo?" pa, ko se igrajo.

Čudna dežela, res, kjer mir domuje.
Vsak sodeluje, nihče ne tekmuje.
Vse športne tekme potekajo v krogu,
Zlata medalja? Za vse! V prostem slogu.

Kdor kaj ušpiči, zakliče "Oprosti!"
Ravsi z žgečkanjem so najbolj pogosti.
Starši se smejejo, ne pa kričijo,
Starčki prijazni, se sploh ne jezijo.

Še kaznovati otrok ni potrebno,
ti se tožarijo klovnje - posebno:
"Mama, glej, Žaž mi je dal vse bonbone!
Tin pa dobi naj še moje balone!"

Skupna je šola in skupna je služba,
kraj ta poseben ubrana je združba.
Vsak dela vse, če le zmore. In hoče
drugim pomagat. Lenarit pa noče.

Klovni so hecni, res. Vsi so ta glavni.
Šef in predsednik? Naaah! So pa zabavni,
ko vsi se strinjajo v istih idejah;
zdaj Skok po lužah, pa Gunc-gunc po vejah.


Vsem je najljubša Čokolimpijada,
sadna se kuha povsod marmelada,
pa-palačink res nikoli ne zmanjka,
vedno kje ples in potem še čajanka.

Pridno trenirajo smešne korake
trike in pesmice, spretne junake.
Jim akrobacije vedno uspejo,

saj prekopicnit, štrbunknit se smejo.

Vsak, kdor želi, jih lahko tam obišče,
da se nasmeje, sprostitve poišče.

Pridi, našemljen, prepusti se toku;

Klovn, skrit si v vsakem velikem otroku.

Maša GL