Čudovita v vsej bolečini

Ki jo opisuješ živo in otipljivo

Ko ostane sama samcata

S tem težkim križem

Brez življenjskega sopotnika

Slepa za lepoto ptic, narave

v trpljenju ki je močnejše od vsega

in močnejše od nje

Mojstrsko. 

Lepo, da se te je dotaknila, me je pa dolgo matrala- to je prvotna verzija, imela pa sem tudi varianto, da sem predzadnjo kitico izpustila in dva verza v zadnji, da je bila kot sonet ... in sem jo dala na čakanje nekaj mesecev - v resnici pa sem se tudi sedaj težko odločila kot ponavadi....

Pozdrave Nada

Lep pesem, prilagam popravke v metriki ...

Pograbi rožni venec, ga pretrga,
glej, z jezo silno - za vse slabe čase;
in kroglic slap nenadno se utrga
z ropotom, ki potihne kar sam vase.

Praznina samosti je huda peza,
izpira dneve iz dlani si sama,
saj od hipa, ko mrka je postala breza,

ker od takrat, ko mrka je postala breza
ko ni bila več topla znana rama,

ki zgrbljena je dajala uteho,
so njeni dnevi že vnaprej umrli;
ji je vseeno, če varuje kdo streho,

vseeno je, če kdo varuje streho

če kmalu črvi bodo jo požrli.

saj bodo črvi kmalu jo požrli.

Goreče sta molila vsak dan zadnja leta,
da skupaj vzame ju, da vzame zadnje breme ...
da stopita spokojno, zadnjič še objeta,
čez prag v prazno sobo, polno ivja, teme.

čez prag v praznino sobe, polno ivja, teme.

Le ždi na klopci - ga preveč je v hiši.
Pred sabo vidi tri prekrasne pave;
zapoje lišček, a ga komaj sliši -
pusti, da veter jo raznese v trave.

LP, Lidija

Zelo lepa pesem, draga Nada, z vsebino,  ki je  vsakdan marsikaterega slehernika.

Bodi dobro, Marija 

Popravljeno, 

hvala in lep pozdrav,

Nada