Pesem pomladi je po vašem izboru postal angleški sonet Pi - Irene P. Ujetosti. Čestitke Ireni in bralcem! Tudi uredništvo je na svojem poletnem srečanju opravilo svoj izbor pesmi pomladi.  Med kratkimi smo izpostavili:

☁️

 , brezno

Iz morske pene rojena, damjana

Psalm 4, Matej Krevs

Haiku 130, Pi - Irena P.

Haiku 208, triglav

., peti element

in izbrali Boj Svita Valovnika z utemeljitvijo uredništva:

Pesem Boj se osredotoča na zvočno pokrajino bojevanja. S poudarkom na šviganju nabojev, ki "brenčijo kakor ose", je v ospredje postavljena ne le nevarnost nekega prostora, temveč tudi nevzdržnost stanja, v katerem se je znašel. Primerjava z osami vpelje doživljanje nabojev kot nekaj vsiljivega in na kar se odzivamo s čustveno reakcijo. Zdi se, da podoba nabojev v tej pesmi ni prispodoba ter da je boj, ki ga opisuje, vojskovanje. V tem ropotu, ki je odmev izstrelkov, iščočih svojo tarčo, pa se pesnik osredotoči na kontrast: "tisti [naboji], ki zadenejo, / so neslišni." Opeka glasno poči, človeško telo pa nemo absorbira. Tedaj streljanje izpade "le" kot zvočna kulisa človeške smrti, ki je v ropotu neslišna, pa vendar ima največjo težo. (Luka B)

Med v prostem verzu napisanimi pesmimi smo nominirali:

imel je obliko srca, brezno

Džezva, Crni kos

Žebranje ognjenih vrtljajev podkožja, Katarina J.

Gospa Tončka, Legy

prestopiš se, li

Me predniki ne marajo?, Matej Krajnc

Nikoli dokončane ženske, Polona C. Pegan

Midva, TimotejB

in izbrali Horsovo pesem videla je Boga in izbrala sladoled z utemeljitvijo uredništva:

Kako je lahko Bog dober in vsemogočen hkrati, če je na svetu toliko zlega? Kaj če je Bog zloben? Kaj ima to opraviti z našo svobodno voljo? Ali še huje – kaj če Bogu ni mar? Kaj če je Bog »hišnik, ki nikoli ne popravi cevi, / a ti vseeno dvigne najemnino«? Ta antologijska verza se skrivata v pesmi, ki sicer postavlja vprašanja, ki smo jih od eksistencialistične poezije že vajeni, vendar je v lirski subjektki, ki ima dva evra, ne pa cilja, nekaj tako svežega, da ob branju ne moremo skriti kislega nasmeška. Poante, da ni nihče/nič ni tako, kot se zdi, da je cerkev skladišče za mrtve sanje in da Bog ne lovi nikogar, so spretno vpletene v sprehod do sladoledarja in nazaj. »Nonšalanstvo« omogoča pesmi globoke pomisleke, ki jih lahko ob prvem branju tudi spregledamo, ne moremo pa spregledati tega, kar nas čaka na koncu – nervoznost zvezd. Jih straši brezciljnost in nezanimanje lizalke sladoleda? Jih mede posvetnost sakralnega in sakralnost posvetnega? Jih je zmedlo to, da se lahko nekaj tako kompleksnega sestavi v tako preprosto pesem? (Helena Z)

Med pesmimi v formi so nas posebej pritegnile:

Na vlaku so zdaj drugi, Katarina Ambrož

Življenje 2, Gregor Markič Factotum

Ne spijo še tune, Maša GL

Nevidne meje, modricvet

Izbrali pa smo pesem Olajšanje nade pecavar, z utemeljitvijo uredništva:

Pesem si zasluži večjo pozornost zaradi svoje preproste, a simbolno močne izraznosti in skoraj melodične spevnosti. Sestavljena je štirih kvartin v jambskem verznem tipu. Preprosta prestopna rima ji daje sproščeno ekspresivnost. Vsebina riše notranje pretrese v iskanju simbolične luči, lastnega jaza in vodila življenja, naturalistične prispodobe pa omogočajo mehko introspektivno noto. Tekoči premiki med kvartinami ohranjajo uglajen ritem pesmi. Njena plastičnost omogoča interpretativno variabilnost. Slog pesmi je liričen, njena čustvena globina, iskanje živosti, za katero si pesniški subjekt prizadeva kljub simbolični suši, pa vabi k razmisleku o naši lastni poti in notranjih bojih. V zaključku pesmi, ki je izrazito resignacijski, torej pomirjen z danimi okoliščinami, pesem dobi simbolično sidro za vztrajanje v iskanju luči in smisla. (Lidija B)

Pri tujejezičnih pesmih so nas najbolj nagovorile:

لا تسأليني, faeq

Almost at Peace, Lucija Lotus Mlinarič

Haiku 105, mile

Uspavan. Daleko od Sarajeva, mirkopopovic

Ljubav u dobu protesta, Željko Medić Žac

Izbrali smo brezino pesem Zatrovana zemlja, z utemeljitvijo uredništva:

Pesem, ki se prične s »krvav je mir što se oružjem brani«, nas zmrazi in prisili k spominjanju: koliko preteklih in sedanjih prostorov (dežel, držav ...) je moralo s krvjo plačati (navidezni) mir. Skozi nagovor pesniške subjektke, matere, spoznamo, kako globoke so sledi vojn in koliko bremena nosi posameznik, ki se je rodil v takem prostoru. Mati hoče pregnati svojega sina iz domovine in od nje same, da bi si sam omogočil lepše življenje (omemba jantarja prikliče tudi njegovo moč pretvarjanja negativnih v pozitivne energije), stran od jezika in vsega, s čimer ga je zaznamovalo rojstvo; »kolijevka je lutrija / kojoj se smrt raduje«. Govorka omenja Lilit, morda kot mitološko mater demonov? Še posebej pa velja izpostaviti njeno spoznanje, da pripada tretji generaciji povojnih ljudi in je tudi ona sama zastrupljena. Iz roda v rod se je namreč prenašal spomin na vojne, žrtve ... zato, da se te ne bi več ponovile. A ob tem ponavljanju, ob tolikem spominjanju na zlo, ni ostalo med ljudmi nič drugega kot le to zlo, in čeprav so bili (nekoč) vsi rojeni iz ljubezni, so je zdaj oropani. Pesem z izjemnim, poglobljenim uvidom v ranjene prostore in ljudi, ki ostajajo za vojnimi opustošenji. Zdi se kot krik in žalostinka, mater lahko zamenjamo tudi za domovino, ponavljanje v njej pa deluje kot (obredno) zaklinjanje. Ta pesem ne zdravi, temveč odpira vprašanja, ki ostajajo po končanih vojnah neodgovorjena in prezrta. (Ana P)

Med prevodi smo izpostavili Ljubezen v času protestov Marka Skoka Mezopotamskega (prevod pesmi Željka Medića Žaca). Razveselili pa smo se tudi pesmi Zlata ptica, ki jo je napisala mlada članica Lucibu. 

Čestitamo avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi, vsem pa želimo dolgo, zdravo in ustvarjalno poletje.

Fotografija: Yuri Krupenin na Unsplash