Pesem jeseni po izbiri bralcev je Soneti pekla: Magistrale Dejana Bosila, saj ste mu bralci dodelili največ točk. Čestitke! Uredništvo je na srečanju pregledalo podčrtanke prejšnjega obdobja in pripravilo pričujoči izbor.

Med številnimi in zanimivimi kratkimi so nas najbolj nagovorile:

Haiku 49, Bojan Foršček

Oriku (enakonočje), Lea199

Tanka (prižgane lampe), Maca

Oriku (prepovedan sad), Martina Pavlin - Essentia

Brahek, Matej Krevs

Za male sive celice (peterostišje), nada pecavar

Senryu, pi - irena p.

Haiku 196, triglav

Ob kaminu, tuskulum

Za zmagovalko pa smo izbrali Senryu Saša Zorca Florjanskega z utemeljitvijo:

Senryu krasi več kvalitet dobre (kratke) pesmi. V sebi nosi nespregledljivo univerzalnost, ki pa izhaja iz popolnoma vsakdanjega, sicer temnega, slikovitega dogodka. Čas kosila ali večerje se lahko odvija kjerkoli na tem svetu, v kateremkoli času. Lahko so to naši sosedje prav zdaj, lahko gre za sever Afrike (prav zdaj), lahko je to slika naših mam in očetov, ko so bili majhni. Beseda »vsakdanjik« pri tem pesem tudi časovno razveže – zdi se, da se s tem, ko jo beremo znova in znova, tudi ta pogled skozi okno v neko hišo ponavlja znova in znova. Pri tem k močni čustveni noti, ki seva iz pesmi, doda veliko pomanjševalnica »žličke«, ki daje vtis žvenketanja pa krožnikih, hkrati pa skupaj s podobo kosti (ki sicer opisujejo juho) delujejo rahlo srhljivo – so žličke kot otroške roke, ki so jih same kosti, in slišimo tudi njihovo žvenketanje? In še zadnja (in tudi osrednja) kvaliteta pesmi: tema lakote, ki pa, zgolj prikazana, zareže globlje kot marsikatera na videz kompleksnejša pesem. Kostna juha kot juha revežev je v resnici večplasten simbol, kjer vsak bralec začuti, da majhni želodčki dobijo nekaj toplega, pa vendar verjetno niso nikoli do konca napolnjeni. Lakota, na katero ne moremo takoj pokazati s prstom, ker je na mizi vendarle juha, je tista, ki se pogosto skrije in naredi neopazno. Še dobro, da jo včasih razkrije kakšna pesem. (Helena Z)

Med pesmimi v formi smo nominirali:

Človek sence, modricvet

Brisanje, nada pecavar

Plašnice, pi - irena p.

Sempre troppo facile, Tomaž Mahkovic

in izbrali sonet Klic iz Hada Mateja Krevsa z utemeljitvijo:

Matej Krevs se je v letih delovanja na našem portalu razvil v izvrstnega sonetista, pričujočo pesem v formi smo izbrali zaradi formalno dovršenega sloga, ritmične pretočnosti, metronomske vpetosti zlogov v izbrano metrično shemo in navidezno preprostega izbora besed, ki pa se zlijejo v povedno celoto in na koncu zaokrožijo v zaključek, ki prinaša krik oziroma opomnik: Naj umetniška dela ne umrejo skupaj z avtorjem! Čeprav je v sonetu gotovo uporabljena konkretna zgodba o slikarju, ki ga je sonetist poznal, je moč bistvo slikarjevega posmrtnega krika, ki ga je sonetist slišal v sanjah, prenesti v univerzalen poziv: Ohranimo umetniška dela vseh oblik, saj je le ohranjanje artefaktov in nosilcev kulture pogoj za ohranitev humane družbe. Naj si bo umetnik v svojem veku deležen simboličnega pekla ali pa nebes, njegova dela bodo morda šele po njegovi smrti odpirala svetove prihodnjim generacijam. (Lidija B)

Med pesmimi v prostem verzu so nas najbolj navdušile:

Negibnosti (ob štirih zjutraj), albin

Oreh še stoji, branka

Oditi, Lara Sofija Božak

štiriperesni krajnc, Matej Krajnc

še pomnite tovariši, miko

Sprehajalka psov, Tina Pegan

krivda, Vesna Šare

Kače in slepiči, Yoda

izbrali pa smo pesem Monte Alban Mirjam Dular z utemeljitvijo:

Monte Albán velja za eno od najstarejših predkolumbovskih arheoloških najdišč. Nahaja se na območju današnje Mehike. Veličastna, geometrična kamnita gradnja v pesnici vzbuja občutek tujosti in skrivnosti. Pa tudi spraševanje o ljudeh, ki so templje zgradili. Ali mi, ki smo ravno vstopili v novo leto našega štetja, sploh lahko motrimo njihov čas? Poskusimo lahko s prijemi, ki so nam najbolj znani - ki so vpisani v naš čas. Izgovarjamo imena njihovih bogov, kot da jih beseda lahko prikliče v resničnost. V ozvezdjih iščemo pozabljene zgodbe in rekonstruiramo stare mite. Zanemarjamo znanstvena odkritja in "kljub nutaciji" mislimo vesolje skozi predznanstvene koncepte in geometrijo. Ali pa z dlanjo božamo kamne, po katerih se je razlivala kri staroselcev, kot bi bila mrtva materija vendarle živa in bi nosila skozi stoletja spomin na izkušnjo teh ljudi. Pred bralci je vedoželjna pesem, ki se sprašuje, kako globoko lahko pogledamo v oči nekomu, ki ga ni več, skozi svet, ki ga je zapustil. Obenem pa ponižno priznava, da smo ljudje svoje dobe. In da so poskusi pravega razumevanja morda čista iluzija. Morda pa nas, nasprotno, s staroselci Monte Albán najbolj povezuje ravno naše pesniško čutenje, da tovrstni poskusi bližine in poistovetenja niso "le igra". (Luka B)

Med tujejezičnimi smo nominirali:

Žarek upanja, Faeq AlKhatib

haiku, mile

Umetnost čuđenja, Marina Adamović

Opraštanje, Milen Šelmić

Senryu 95, Ivan Gaćina

Kroz vrijeme, mirkopopovic

in izbrali Ljubavna pjesma Speculuma z utemeljitvijo:

Pesem problematizira odnos med lastnimi interesi in interesi države, ki so v vojnem stanju postavljeni pred osebne. Ob branju premišljujemo tudi o ljubezni: kdaj se skrha in kdaj pahne v pogubo? Moškost, ki si jo stereotipno predstavljamo kot moč, odločnost, pogum in ki je lahko vir zaupanja, varnosti, se zgubi, ko se mora pod vplivom okoliščin spremeniti v zakonsko določeno vlogo branilca, vojaka. Stiska osebe, ki ni militantno vzgojena, se zbira kot slutnja. Sila okoliščin ga iz objema (in intime) spreminja v družbeni stroj. Ta imperativ ga potiska v »obešanje puške na ramo in svilene rute okrog vratu«. Najprej država zakuha vojno, lakoto, potem pa pričakuje, da bodo ljudje umirali zanjo (in njihove žrtve bodo na koncu pozabljene). Ali ljubezen do domovine lahko gori kljub zameri do njenega ravanaja, kljub lakoti njenih otrok in smrti vojakov? Ne nazadnje nam je vsem tako blizu strah pred lastno smrtjo, ki se v obliki bojnih letal in orožja prikazujejo na realnem obzorju. Zvoki bojnih bobnov (in bobnenja) poudarjajo naraščajoči pritisk in željo po neposlušnosti, begu - ponazarjajo udarjanje strahu in opustitve (»želim se le dobro zjokati«). Pesem bolj od zunanjih okoliščin raziskuje notranji ustroj človeka, kar ji daje posebno sporočilnost. (Ana P)

Med otroškimi pesmimi smo izpostavili Škratobolezen avtorice platanas. Pri prevodih pa Svjetlo nade DragaM (prevod pesmi Fareqa AlKhatiba) in prevoda Jureta Drljepana Krivnja (prevod pesmi Vesne Šare) in Odpuščanje (prevod pesmi Milena Šelmića).

Vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi čestitamo. Želimo vam ustvarjalno pesniško leto 2024!

Foto: valérie kuki