tedaj smo
bili še sončnice
ko je že nekdo
vstal in poskušal izkričati
vse svoje venčne liste
v naša popolnoma pesknata jutra
Popolnoma prečiščena poezija, zdi se, da še za en korak naprej iz poezije Daneta Zajca in se razliva v vsakost, da se potem izkričanemu ni mogoče izogniti. Zato ostaja negibnost neizbežna v osipanju jutra. Čestitke!
Milan Ž.
Milan,
najlepša hvala za tvoj tako pronicljiv komentar in podčrtanko.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!