
Brišem prah počasi s sebe.
Diha koža, smeh je v meni,
so koraki prepoteni;
z luno mlado pasem žrebe.
Brišem prah počasi s tebe.
Berem te na novo. Listi
trdi, mehki, v megli, čisti;
zamolčano vse manj grebe.
Brišem prah počasi z naju.
Loščim dihe in korake,
ne kopičim več navlake;
več ne iščem naju v raju.
Brišem prah počasi z vaju.
Vidim seme in plodove,
tipam tuje mi bregove;
ko se najdemo spet v mlaju.
Brišem prah počasi nežno
z vas, ki dihate še z mano
preko korenin nevidnih;
hranite me s soncem, s prano.
Prah zelo počasi brišem;
v glas iztočim nas in v gibe,
tukaj sem in tukaj nisem -
izmuzljiva kot sled ribe.
Nada, lepa pesem. Čudno, da je prah vedno znova. Mogoče zato, ker ga nekateri ne brišejo.
Lp, Caki
In čudno - ena od variant za naslov je bila "vedno znova",
pozdrave Fata
Pesem je čudovita s prepletanjem misli in ponavljajočim refrenom o brisanju prahu!
Odlična pesem v rimanih štirivrstičnicah. Pritegne zgodba, ki se nam polagoma riše,
( morda tale simbol oziroma prispodoba z gibko ribo ( vsaj mene) ne prepriča najbolj ... Je tam le zaradi rime? Deluje nekam neomejeno v prašen prostor ;) )
Iskala sem rimo in meni se je zdela to dobra primerjava v povezavi z
"tukaj sem in tukaj nisem" - v zadnjem času sem veliko opazovala ribe in sem fascinirana nad njihovo zmuzljivostjo, giblivostjo - se ti zdi, da so tukaj, pa so že nekje drugje,( a nikjer ni njihovih sledi kot jih recimo vidim od srne...), kar je podobno kot pri plesu
in po drugi strani - ko včasih "prehajam" med različnimi dimenzijami, me na to stanje včasih asociirajo ribe, labodi in ptice.
Hvala za premislek, sem spremenila, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!