dajo mi rožo in rečejo zate.
skozi sonce dežujejo
in pojejo kot trava.
tista vsemogoča in vseh barv.
ne zelena. samo ne zelena.
zunaj je ena stopinja,
jaz pa se razgalim.
ni tvoja, rečejo. ni tvoja.
gledajo me in skozi njihove misli
šumi voda.
izpustite me, pravim.
ne kričim.
pokimam proti njim in povem.
oni pa sedejo name
in rečejo a ti je udobno.
a te zebe.
a boš jedla.
daj še malo spij, suha usta imaš.
in vlivajo vame svoje besede in sebe,
da teče od mene
in sem kmalu zalita.
spolzka.
nisem sedlo, rečem.
vsake toliko poblisne nekaj toplega.
mojega.
oni pa mi nataknejo plašnice
in rečejo ne glej.
lahko ti škodi.
pod mano nastavljajo plahto,
da me ujame.
če bi skočila.
pazi, rečejo.
spet se boš potolkla.
kriva si. kriva.
kot ograja iz žice,
ki se upogiba v mlaju.
in maju.
in vseh mesecih do konca.
jaz pa se vrtim.
vrtim oči,
ki zabodeno strmijo,
vrtim zaboje,
da lažje vržem noge čeznje,
vrtim čas.
dolgi dnevi so, rečejo.
zagrabim najdaljšega
in ga obrijem,
da zasveti kot golobrado ogledalo.
izpustite me, pomislim.
zlezem vase
in se razpočim.
končno sem povsod.
Vesna Šare