Pesem zime po izboru bralcev je postala prilika o letu Jošta Š, saj ste ji namenili največ točk. Čestitke! Tudi uredništvo je za zimsko obdobje pripravilo svoj izbor. Med kratkimi pesmimi so nas najbolj navdušile:

Zvončki, dedihajka

V lunini senci / peterostišje, koni

Haiku 942, Lea199

Ko se neskončnost konča, pi - irena p.

Zasneženost, Silva Langenfus

Izbrali pa smo *** Jošt Š., z utemeljitvijo uredništva:

Prav vsi se zavedamo končnosti lastnega življenja, ta zavest nas spremlja v mislih ves čas in se z leti krepi in poglablja. Če jo v otroštvu in mladosti čutimo kot neko oddaljeno, nepredstavljivo in morda celo zabavno epizodo, ki je še ni na obzorju, se nam z leti vse pogosteje prikazuje kot tiha misel, ki jo vedno bolj sprijaznjeno in resignirano sprejemamo. Pričujoča miniatura v izredno izčiščeni formi prikaže prav to - sprijaznjenost, pomirjenost in neprizadetost ob dejstvu, da smo smrtni, da smo Niču bliže z vsakim korakom. Pesniški subjekt hodi mimo tujih grobov, kar bralci vidimo kot impresijo nekega pokopališča in morda približevanja družinskemu grobu. Pod to osnovno plastjo pesmi pa se skriva najmanj še ena plast, slehernikovo zavedanje, da ni večen. Simbol lastnega groba, morda eden od najpogosteje uporabljenih v lirični poeziji, tukaj nastopi še posebej močno in sporočilno prav zaradi svoje direktnosti. Smrt nam je usojena, a dokler živimo, korakamo mimo grobov soljudi, ki so za časa življenja nosili isto misel. Nekoč bo naš grob tisti, mimo katerega se bo sprehajal potovalec k lastnemu grobu … Kratkica se odlikuje po preprostosti in močni sporočilnosti. Pisana je na kožo, še bolj pa v srca in podzavest vseh nas. (Lidija B)

Pesmi v prostem verzu, ki smo jih izpostavili:

Pomendrano steblo, Eva Šubic

Na stopnišču, Hovk

Nirvana, Jernej Jager

Pesem za Anico, Matej Krajnc

pri svetem jožefu, miko

Lani sem bila še babo, nada pecavar

V ta kruh bom vmesila tišino, Polona C. Pegan

***, Tom Veber

Kako potrebujem nocoj pesem, Začrtan

Nenadzorovano, Žiga Lev

ter izbrali Sarme bodo majhne, pi - irena p. z utemeljitvijo uredništva:

 Kako z malo ustvariti veliko, je mojstrstvo poezije, kratke proze in vseh okleščenih oblik, kjer ne gre niti toliko za to, koliko besed bomo uporabili in katere bomo izpustili, temveč tudi katere pomene in podobe bomo naslikali, da bodo povedale še vse tisto, kar se razrašča v ozadju. Sarme bodo majhne je pravzaprav pesem po apokalipsi, kakšni niti ni važno. Zaradi namigov, kot so »ostanki rek«, »ostanki dreves«, »vztrajne trave« in da so strele »zdaj« pogoste, se ne moremo znebiti občutka, da se je pred tem zgodilo nekaj velikega, spremljamo pa neko malo zgodbo peščice ljudi, ki želi preživeti. In če bi ostali samo tukaj, bi lahko pričakovali razplet v kratko zgodbo, družina bi potovala po opustošeni zemlji, se srečevala s preostanki človeštva … vendar je zaradi zadnjega verza zelo očitno pred nami pesem. (Tragična) ironija kislic, ki bodo postale sarme, ustvari zanimivo prepletanje dveh svetov – sveta, kjer so sarme pravzaprav praznična hrana, in sveta, kjer je dejstvo, da najdemo kislice, dovolj, da sarme pripravimo. Apokalipsa s tem postane vsakovrstna in lahko pomeni tudi družinsko tragedijo, dobeseden propad človeštva ali samo še enega od dni v našem vsakdanu, ko se trudimo prebiti v jutrišnji dan ... (Helena Z)

Med pesmimi v formi so nas najbolj nagovorile:

Akvamarinska, Aleksandra Kocmut - Kerstin

Haiku pentlja 2, lizika

Hrestači, pi - irena p.

Spokoj večera, valjo

izbrali pa smo III. Sanje o apokalipsi, Matej Krevs, z utemeljitvijo uredništva:

Mračnjaške sanje, upesnjene v sonet, se odvijajo v postapokaliptični pokrajini, v kateri vlada strašna lakota. Zemlja je spremenjena v puščavo, ničesar več se na njej ne da pridelati. Tisti ljudje, ki premagajo predsodke in zapovedi, preden se izstradajo, se hranijo s trupli, da bi preživeli (v mislih preštejemo katastrofične filme, ki se ukvarjajo s tematiko kanibalizma – in pomislimo tudi: sanje so kot film). Temu preskakovanju misli sozvanjajo tudi preskoki v verzih, ki začete stavke enega gibko prestavljajo / nadaljujejo v drugem. V zadnji tercini soneta sledi preobrat, v katerem lakota pokonča tudi Smrt. In glede na peščico preživelih torej upanje na nadaljevanje človeštva (ki bi sicer potrebovalo še kak čudež) obstaja. Ta humoren preobrat, napovedan z medklicem tvorca: (… če svoje sanje strnem / v en sam sonet ...) deluje pomirjujoče. Sanje pa so lahko simbolno predelovanje resničnosti, ki bi, če bi verjeli teoriji nasprotnih simbolov, pomenile izobilje. Vendar če se ozremo po dogajanju v svetu dadanes, pričujoči sonet deluje tudi kot alegorija konca. (Ana P)

Pri tujejezičnih smo nominirali:

Rutina, baš rutina, dejanivanovic

Haiku 79, Ivan Gaćina

nebo je danas rodilo, nikita

Rupa na cipeli, Mikailo m. z.

Dvadeset mrva, mile

Tri gracije i ja četvrta, Vesna Andrejić Mišković

Oni, saraivor

 in izbrali pesem Duhovi oko stola od teške ebanovine, mirkopopovic, z utemeljitvijo uredništva:

Pesem Duhovi oko stola od teške ebanovine v uvodu naslika prizor v kavarni. V ozadju igra glasba, dva pesnika pa ob pivu recitirata poezijo. Medtem po radiu prihajajo novice o vojnih pobojih. Iz krvi curljajo mrtvi valčki. Zmagoslavni, v svobodo zaverovani ton njunih pesmi ugaša, kot izdihuje glasba in zmanjkuje piva, obenem pa znamka Sarajevsko namiguje na notranje razlike in razdore - kulturne in religiozne - v tej regiji. Drugi del pesmi pokaže novo sliko: minilo je mnogo let, življenjska (vojna) dejstva pa so zmlela optimizem pesnikov in njunih pesmi, njuno vero v svobodo in pravico. Pod vprašaj sta postavljena tako smiselnost poezije kot človečnost ljudi (vojni zločinci so v pesmi primerjani z volkovi), zaključek pa poudarja nezmožnost pomiritve z izgubo, s spominom na vojno in z manjkajočimi udi. Amputirana je bila tudi pesniška beseda, ki je v zrklu nedavne zgodovine le večno in brezuspešno krakanje / o brezpomembnosti okusa sreča. Če se bosta pesnika spet srečala, si bosta segla v objem - a ne bosta več verjela, da lahko poezija zašije, kar je človek raztrgal. Pesem se spoprime s težko temo, ki ji izkaže veliko spoštovanja. Kljub temu da prevprašuje poetološki optimizem, pa s tenkočutno rabo besed postavi spomenik neizprosni zgodovinski, a v sedanjost in prihodnost raztezajoči se izkušnji. (Luka B)

Med prevodi smo omenili pesmi Federica Garcíe Lorca v prevodu Jupiter! Silvane Orel Kos, zlasti Ronaca o luni, luni  ter Aleksandre Kocmut - Kerstin Biološki razgradiva, ki jo je prevedel Jure Drljepan (JUR). Mimo nas niso šle niti pesmi za otroke, najbolj so nas navdušile Konine, na primer Kdo bo koga.

Uspelo nam je tudi pridobiti novo uredniško moč, z novim pesniškim letom se nam v uredništvu pridružuje Milan Žniderič - Jošt Š. Milan, dobrodošel v novi vlogi na Pesem si in upamo na dolgo, zanimivo in tvorno sodelovanje.

Vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi čestitamo za izjemne pesmi ter vsem želimo prijetno branje našega tokratnega izbora.

Naj bo pomlad navdihujoča in pesniška!

Foto: valérie kuki