Izluščila sem jo iz dni,

ko sva lebdela v najinem nisva,

in shranila tisto, ki naju je ovila,

ko sva za trenutek preslepila svet.

Vsa desetletna hrepenenja,

zamolčana spraševanja,

izmikajoče se odgovore, nedokončanosti,

jesenske meglice, kutine, tvoj amen in

na stežaj odprta vrata tja,

kjer se sprehajajo strahovi.

Vse podarjene golote, razpoke, šibkosti, rane,

ki sva si jih z mehkimi pogledi zadala,

ne zato, da bi bolelo,

ampak ker sva hotela do konca.

Na dlaneh držim kamen,

v katerega je položena obljuba miru.

Potrpežljivo čaka,

da se spremeni v puščavo.

Tam bova razjahala z ukradenega konja,

odprla bisagi

in v miru pojedla ta kruh.

Vseeno bo,

koliko časov sta obiskali najini telesi.

Tvoje roke bodo v mojih,

ko se tiho prelijeva v zvezdnato nebo.

poetesa