Nehal sem gledati

otroke, ki tečejo čez cesto,

črno-beli svet,

zmrznjene češnjeve cvetove,

zapuščeno hišo.

Vse prizore sem pustil za sabo

v upanju, da ne hitim skozi življenje

kot nerazumno čudovit hologram,

ki se zavaja v racionalizirani resničnosti,

ko se prepustim začudenim mislim,

sladkim besedam, cvilečim zvokom,

in prazni tišini. -

Zvok vetra v zraku.

Ne čutim trpljenja, -

hrepenenja po bližini,

spečega obraza fatamorgane,

drobca, ločenega od srca,

greha.

Ko gredo želje skozi mene,

si želim,

da pesnik, ki sanja v meni

o vsem, kar se je zgodilo,

ničesar ne prosi.

Žiga Lev