Prah sem, v pepel se povrnem

Jošt,

pusti se presenetiti.

Morda pa te ne čaka grob,

ampak boš kakor pepel,
kremiran poskakoval
po kakšni reki
in pljuskal vse do morja

in naprej.

Čeprav bi lahko zazeblo, je nekako sprijaznjeno, pomirjujoče ... čestitke,

lp, Ana

Hvala, Ana!

Lp!

Jošt Š.

Čestitke!

LP, mcv

Čestitke k izboru pesmi za kratko zime 2022/23 z utemeljitvijo uredništva:

Prav vsi se zavedamo končnosti lastnega življenja, ta zavest nas spremlja v mislih ves čas in se z leti krepi in poglablja. Če jo v otroštvu in mladosti čutimo kot neko oddaljeno, nepredstavljivo in morda celo zabavno epizodo, ki je še ni na obzorju, se nam z leti vse pogosteje prikazuje kot tiha misel, ki jo vedno bolj sprijaznjeno in resignirano sprejemamo. Pričujoča miniatura v izredno izčiščeni formi prikaže prav to - sprijaznjenost, pomirjenost in neprizadetost ob dejstvu, da smo smrtni, da smo Niču bliže z vsakim korakom. Pesniški subjekt hodi mimo tujih grobov, kar bralci vidimo kot impresijo nekega pokopališča in morda približevanja družinskemu grobu. Pod to osnovno plastjo pesmi pa se skriva najmanj še ena plast, slehernikovo zavedanje, da ni večen. Simbol lastnega groba, morda eden od najpogosteje uporabljenih v lirični poeziji, tukaj nastopi še posebej močno in sporočilno prav zaradi svoje direktnosti. Smrt nam je usojena, a dokler živimo, korakamo mimo grobov soljudi, ki so za časa življenja nosili isto misel. Nekoč bo naš grob tisti, mimo katerega se bo sprehajal potovalec k lastnemu grobu … Kratkica se odlikuje po preprostosti in močni sporočilnosti. Pisana je na kožo, še bolj pa v srca in podzavest vseh nas. (Lidija B)

Vsem, ki ste mi sledili ob teh verzih in mi namenili svoje odmeve, iskrena hvala!

Lp!

Jošt Š.