S ponošenimi čevlji,
nanje prikovanimi pogledi,
se dan za dnem
srečujeva na istemu stopnišču.
Z rokami do tal,
z glavo do tal;
pobran s polic po znižani ceni,
s pretečenim rokom
v vrečah za smeti
sam sebe vlačim na podstrešje,
da nahranim hrčka.

Vprašaš me, kako sem.
Odgovorim ti,
da sem dobro
in pred teboj
v svojo stisnjeno dlan
zaklenem svojo črvivo srčevino.
Grenko se nasmehnem,
zadržujoč v ustih sline
po domačih žgancih
s kislim mlekom zavisti,
po balkanskih čevapčičih
s kajmakom kletev in psovk.
Ne kažem ti neplačanih položnic,
ne mlahavega uda
v svojih spodnjicah.
Privzgojeno ustrežljiv
sem celo takrat,
ko imam prekratke noge
za korake pred seboj.

Vprašaš me,
če še vedno pišem
tako temačne pesmi.
Ne odgovorim ti.
Ne priznam ti,
da za sončna očala
ne pride svetloba,
ko s palico slepca
tipam za stopnico,
ki mi jo je prestopiti-
da tam na stopnišču,
kjer se srečava tolikokrat,
skozi okno razbitih iluzij
pasje vleče severovzhodnik,
ki mi z mesarskim nožem
z obraza dere kožo,
ki se več ne zna smejati.

Hovk