Pomladno uredniško srečanje Pesem si, ki je bilo konec junija, je prineslo izbor pesmi pomladi 2013.

Med KRATKIMI PESMIMI smo opazili in nominirali:

Albin: Haiku (#52)

Breda: Haiku

Marko Skok Mezopotamsky: Haiku (Med mladim brezjem)

Srecok: Žalostna

Čo: ⬇ , ki je po glasovanju uredništva postala kratka pomladi 2013.

Utemeljitev uredništva k izboru:

Kakšen je nagib, ki je človeka pripeljal do tega, da piše? Se s pisanjem spoznava? Spominja? Sporazumeva? Kakšen je primarni namen človekovega pisnega udejstvovanja? Težko je odgovarjati, avtor pa odgovori tako – Pišem / odkar ne vem / zase. Morda lahko skozi besedo človek išeč sebe, svoj smisel in namen. Morda zapisuje preprosto zato, da ne bi pozabil ali pa da ga drugi ne bi pozabili. Morda pa mora najprej pozabiti, da bi lahko pisal, ali pa se s pisanjem (ponovno) rojeva. V pesmi je prisotna močna satirično-ironična komponenta, ki meri že proti aforizmu, saj gre za kar dva frazema: odkar vem zase je znan frazem, ki pomeni "vse (zavedno) življenje", ne vedeti zase pa po drugi – skoraj nasprotni, a ne čisto - strani označuje neke vrste odklon od "normalnosti": bodisi duševen bodisi na podlagi kakšnih opojnih substanc, lahko zdravstvenega izvora ali zgolj hormonskega, emocionalnega itd. S tega vidika bi lahko pesem razumeli kot definicijo (osebnega) pesnjenja, ki temelji na tem, da se pišoči "odklopi" ne le od vsakdanjega in profanega, temveč morda tudi od družbeno zaželenega, celo sprejemljivega, vsekakor nekam na rob, med "izgubljene" duše, vendar ne v slabšalnem smislu. Navsezadnje je v tem, da subjekt navedeno resnico prepozna, osnovni paradoks: kako se lahko definiraš, če pa - ne veš zase? In v tem je aforistična (in satirična) žlahtnost tega utrinka. Ta kratek pesniški zapis bi lahko uvrstili med eksistencialne procesne stavke tipa Mislim, torej sem. Pesem nas je prepričala, saj je s preprostim sklopom petih besed ujela zapleten proces samorefleksije, ki bralca nagovarja k podobnemu dejanju (seveda z več besedami).

PESEM V FORMI:

Uredništvo je nominiralo pesmi:

Beatrice Reiniger: S sanjskega smetišča,

Matej Krajnc: Crknite, hlapci! ter pesem Prikazni

Modricvet: Moja pisanka (sonet)

janakolaric: Če nisi bil ti, je bil pa tvoj brat!

Tomaž Mahkovic: Kup neumnosti, ki je postala tudi izbranka uredništva pomladi 2013.

Utemeljitev uredništva:

Sonet z naslovom, ki se smeje samemu sebi. V dovršeni obliki se vrstijo razne primere pesniških (in drugih) dogajanj, ki drugače ne bi prišle v zapis, vendar se pesnik odloči tako - ne morem jaz (čeprav sem dokaj krut) / življenja vdahnjenega stran metati. Gre za uspešen pesniški poskus, kako obdržati vse, Vseeno nisem niti črte zbrisal., kljub temu da ustvarjalec niti sam ne ve, kaj točno je ustvaril – pa nekaj sem v beležnico narisal; / še zdaj ne vem je konj? pes? krava? krt? Pesnik prepriča z lahkotnostjo, ki jo v stalni sonetni obliki premore le malokdo, poigra se tako z lastno kot tudi splošno človeško navado, da stvari zavračamo ali kopičimo, ponavadi glede na vrednost, le kadar gre za primarno čustveno navezanost, se to ne zgodi – Je slišal kdo iz materinih ust: / "Ubijmo ga, bom drugega rodila, / ker ta je grd in suhoparno pust."? Lahko zaključimo, da je pesem pesnikova rojenka. Pesem, ki ji uspe popestriti dan in bralcu zavihati kotičke ust v nasmeh.

TUJEJEZIČNA PESEM POMLADI 2013

Nominirane so bile pesmi:
 

Prašeg: Shape

Milen Šelmić: Osetljivost na svetlost i zvuke

Sandra Dž. Bakaj: Stihujem

Jasmina Popović: Pogrešna inkarnacija

Vida: Skliznuo šal (tanka)

kjk: Krčenje iz stomraka, ki je postala tujejezična izbranka uredništva za pomlad 2013.

Utemeljitev uredništva:

Krči v trebuhu, krči v temi, obračun v temi trebuha, boj, bitka – tisti občutek, ko človek pravzaprav ne ve, zakaj ga nekaj tišči, zakaj ga nekaj mora tiščati. Pesnica človekov obstoj pokaže skozi prizmo in zakone determiniranosti. Tak si, kot si, rodil si se v kulturo, raso, svet, državo, družino ... ne glede na to, kako se trudiš preobraziti svoje bivanje – prebrojavam hromozome / obrćem slova spajamreči / i dokazujem dnk / poturam pod nos / kao da je to nekome bitno. Da podkrepi občutek določenosti človeškega življenja, pesnica razvije še mit o rodu kot nečem popolnem, nečem, kar človeku daje osnovo – ima ljudi dostojanstvenih / izroda od moga roda / koji i bez ruku / izmisle sirotišta / poput onog olivera twista. Kakor koli človek pogleda na življenje, prizor njegovega obstoja ostaja isti, v oslovski klopi binglja z nogami in čaka na iluzije – na trenutak / (čak-čak) čak prevarim rodu / da sam svitac / da prevari mrak. Avtorica je uredništvo prepričala s slikovito metaforiko, ki bralca prestavi v svet ujetosti, aktualnega prepada med skrajnostmi v svetu, z nesmiselnim umiranjem … z malo domišljije pa kaj kmalu začuti tudi boj v lastnem trebuhu, ki je v zadnjih verzih ponazorjen s čakanjem na iluzijo – da osvetli enciklopedijski strah / u mom stomaku / mrtvih.

PESEM POMLADI 2013

Nominirane so bile pesmi:

Beatrice Reiniger: Odkar sem bila ena sama

Hanja: Pogrešanje

Evelyn: Spraskana zrkla

Y: Splav

Sheeba: Gisselle LXXXIII (In beseda je objem postala)

Vesna Šare – deborah: Včasih sem preveč

Albin: Pomladna rez

Andrejka: Passing by

Joakim: Okno s poledom na Rock'n roll

mucamaca: Ponavljanje sebe

Jure Bagon Ruj: Zvonček

Čo: Kalčki

Zalka: Regrat, ki je naposeld postala izbranka uredništva za pesem pomladi 2013.

Utemeljitev uredništva:

Pesem tudi po vsebinski strukturi spominja na regrat – če pri regratu lahko opazujemo, kako listi koncentrično rastejo iz enega korena in se razporejajo v nekakšnih krogih, lahko pri pesmi opazujemo, kako se razrašča iz istega središča in vendar razporeja iz roda v rod, z vsakim rodom en krog več, ena zgodba več. Hkrati je tu nož, ki omogoča rezanje (tudi to se rodovno prenaša), a rezanje krha nož – iz roda v rod je bolj skrhan in tanjši (kot vse ostalo izročilo). Razraščanje pesmi pa ni koncentrično samo po ženskih rodovnih zgodbah – Dobila sem ga od stare mame. Tudi ona ga je krhala. In moja mama in jaz. / Tudi moja hčerka ga bo. – ampak dodaja še ženske poskuse nagovora / pogovora z moškimi. Da gre zgolj za poskuse komunikacije, kažejo že oklepaji, vsebina pa jih le še podkrepi – (Sicer ti lahko govoriš, da je vsakič isto, ampak jaz vem, da ni.) in (Mogoče si že prestar in še vedno premalo zrel, da bi to dojel.). V nadaljevanju ta žensko-moška različnost poseže po svoji skrajni meji, ženska se odloči, da prekine vzajemnost, ki je že prej bila predvsem spodbujana z njene strani – (Spet te bom celo leto prosila, da ga nabrusiš – Ah, pusti! Letos ga bom sama.). Če se nam zadnji verzi zdijo morda osnutek koraka v novo, boljšo smer, nam zaključek pesmi predstavo poruši, saj ženska (p)ostaja oddaljena – (Regratovih lučk pa tebi ne bom več trgala. Kar sam si jih daj!). Ta polarnost pesem zaznamuje in nas sili, da še resneje pograbimo glavno temo in o njej začnemo aktivno razmišljati – kakšna je zgodba ženske? Ženske, ki pravi, da ni vsaka pomlad lepa; da je spet skrhala tisti nož za regrat, in ugotavlja, da je njen regrat že odcvetel. Kakšna je zgodba rodu (žensk), kjer se vendarle zgodi premik, prestop? Je tak prestop res konec – Zato bom nož dala zabosti v moj grob. In s tem bo konec zeliščarskih zgodb / in konec klana žensk, ki so vedele, / da ni vsaka pomlad lepa in da je regrat samo včasih res dober. ? In ta nož, kdaj bo zapičen v grob – ko bo skrhan do konca ali ko se bo p. s. v vrsti žensk odločila, da prekine s tradicijo? Pesem, ki spodbudi razmislek o lastni vrojenosti.

PESEM SI MLADOSTNI

V tem obdobju bi izpostavili mladi pesnici Ernestino Leo (Strani, Kip) in Tjašo Ivano (Naša muca Mika).

Vsem avtorjem nominiranih in izbranih pesmi uredništvo Pesem si iskreno čestita in želi še veliko navdiha in pesmi!