Stopila sem na krov,

s hlebcem kruha in

zrnjem belega riža v laseh,

da otroci ne bodo lačni,

zaupala tebi in obljubam mater,

se v nočeh nemirnega spanca

oklepala močne roke,

od črke do črke prebirala

Otrok in družina,

hrepenela po južnih morjih,

ko je ladja plula v zahod

Čisto navadno pomladno jutro

je iz plivkanja soli in pene

naplavilo spoznanje,

da me ni - da me sploh ni

Zlila sem se s teboj,

v tvoje misli, tvoj spomin,

potem sem se čisto počasi

začela pogrešati,

s sproženimi tipalkami

stikati za teboj,

iskati svoje obrobe

Ko sem končno našla šiv,

se je kot skrita zadrga

na pretesnem životcu,

samodejno razparal

hanja