S sanjskega smetišča
Le kdaj me bodo greli tvoji čari,
kdaj spet v prenežnem smehu bom lebdela,
in dani nama bodo vsi požari,
v katerih vedno znova sva zgorela?
Bo peti pesem, pa čeprav jesensko,
telo pustilo s sanjskega smetišča,
od koder čas me dozoril je v žensko,
čez leta tja me bo poslal z igrišča?
Nocoj le ena želja me preplavlja,
da roke tresle ne bi kakor tatu
se mu, ki od ljubezni se poslavlja,
se žile ne bi bočile na vratu
preljubem, ki ga čas grozeč obglavlja,
in lica ne žarela bi v škrlatu!
urednica
Poslano:
07. 04. 2013 ob 21:07
Spremenjeno:
07. 04. 2013 ob 22:35
bravo za tale sonet, kateremu bi težko karkoli očitali. Forma dovršena, tematika nadprimerna, kaj še reči;)
Lp, lidija
Moj prvi podčrtani soneeeet, pa mi je le uspelo. 
Hvala!
Pozdravček, Beatrice
Prav všeč mi je tvoj sonet
Hvala, Ius,
(sem malo brala tvoje pesmi in imaš ogromno res kvalitetnih rim, kakšen nasvet mogoče? Ker mi vedno padajo na pamet same glagolske ali pa vsebinsko neumestne ... In potem obračam in obračam, kar bi rada povedala in uničujem radirko 
)
Pozdravček, Beatrice
Žal v bistvu nimam kakšnega nasveta. Porodi se misel, ne pišem več na roke kot sem včasih, ampak na računalnik in ko mi ni všeč popravljam. Tako je to in je vse po enem občutku.
Lep pozdrav. ius
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 06. 04. 2013 ob 21:50
- Prebrano 1027 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 440.1
- Število ocen: 14