Giselle LXXXIII (In beseda je objem postala)

Giselle se zagleda v šopek marjetic, ki dremuckajo v vetru 

ko se zvezde počasi izrisujejo na nebu 

jo rumena lica z nasmehom zavrtijo v skomine

in želja, da bi luna že zatipala dan

vzbrsti na valovih ljubljenega obraza

sprašuje se, kje je žametna beseda

ki bi pobožala robove stegen

in se kot puhast poljub ugnezdila v oblak

zopet se v njej plete nevihta, da izgublja

sivka na balkonu je že skoraj zacvetela 

v odtenkih vijolične svetlobe ne zazna objema

pljuča prekrije pepel

Giselle ne more mirovati

skozi celice potuje magma 

zaklopke so trhle

in gora v krvi omahne

so steze še vedno tam, sprašuje 

ali so jih sezonski delavci premaknili za ped niže

kamorkoli se Giselle obrne

jo prerase senca in sonce se v soju solze zateguje

odpoljublja še zadnje kaplje v dlaneh

ko se v daljavi rojeva svetilka

mi bo dovolila zbežati, modruje

odtekam, Sofija

ne dohajam te, Giselle

primakni se bliže

da te vsaj z vdihom zaznam

Giselle, potolaži me, Giselle

sheeba

Ana Porenta

urednica

Poslano:
17. 06. 2013 ob 22:45

Ko besede komaj kaj spregovorijo, poprosijo, pokličejo po imenu in ko so imena spominov in občutij navznoter še vsa prisotna - ostane pesem -  prepričljiva struga prenehavanja, izginevanja. Notranji prostori ostajajo bogato dehteči, medtem ko se zunanji zapirajo. Giselle, cikel minevanja in tkanja, ki se z nitkami razpreda čez smrtnost. Čestitke,

Ana

Zastavica

kjk

kjk

Poslano:
19. 06. 2013 ob 08:32

...prosto sam zanemela pred lepotom..

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 16. 06. 2013 ob 23:44
  • Prebrano 1020 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 436.04
  • Število ocen: 11

Zastavica