PASSING BY
Vlaki švigajo.
Kot bi se predahnili skozi čas.
Moj tek je vzporeden z njihovo prevoženo potjo.
Rumene varnostne črte ni dobro prestopiti.
Te odpihne.
Kakšno slovo!
So vlaki, ki pripeljejo počasi,
da lahko štejem glave,
ki sedijo v kupejih:
nežno usločen profil mlade Tajke,
strogo nagnjena sivolasa silhueta,
kodri črnolase deklice …
Vsi mi ponujajo stik z nizom pogledov
intenzivno nakapanih na moj peron.
Tu poleg mene stojiš.
Vsa tvoja metuljeva krila
v enem samem postanku.
Zrak odprtih sap.
Skala, ki jo moram premakniti.
Potem se povzpneš na vlak in pomaham ti.
Jaz, ki še vedno stojim na peronu
in te stiskam pod kožo.
Morda mi je ta pesem blizu, ker dolge ure preživljam na vlaku. Morda mi je blizu, ker ves čas spremljam takšne zgodbe, takšne bežne dotike in prehajanja ljudi. Menda sem že kdaj sama doživela to. Z vlakom je še življenje passing by in se ne moreš, morda niti ne smeš ustaliti. Metuljev let nosiš trdno pod kožo. Zelo dobro si orisala (meni pa zarisala kar na moja metuljčkasta krila), kako ostajajo v človeku odhodi. V upanju, da si in boš zamudila čim manj vlakov te pozdravljam in ti čestitam za čudovito upesnitev,
Lucija
Hvala za poglobljen komentar, Lucija.
Da bi še naprej leteli na metuljevih krilih ( Uf, kako klišejsko sem se izrazila...)
Čao in lep večer
Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 21. 05. 2013 ob 20:21
- Prebrano 1173 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 535.89
- Število ocen: 18