Minila leta so. Rod plahih jagenjčkov je rasel.

Oblast prigrabil si je volk in v vladi se razpasel.

Na mrzli dan je jagenjček igral se na obrežju,

a volk – med pavzo vladanja – je surfal po medmrežju.

Naenkrat pa zagledal se – v ponižanje, sramoto! –

je v serijo fotografij, posnetih z raznih kotov.

Nad reko, glej, se sivi most dviguje,

z mostu se vije platno transparenta;

kar bere tam, škandal je zanj, še huje,

napis črní ugled, njegov in parlamenta:

»Odstopite, vi lopovi, ki tulite ob luni!

Vrníte čredi vse, kar ste naropali, tajkuni!«

Osupne volk, car: kdo kriv DEMONske je fruSTRACIJE,

k revoltu kliče trop prej ubogljive nacije?

Ukaže, naj privedejo mu jagnje, ki igra se

z usodo, ko na bregu travico nedolžno pase.

»Nasilni premeteni stvor, sesuval si državo!«

»Ne, beeee,« zableja jagenjček, »jaz mulil le sem travo.«

»Pa transparent? Pa tvoj sovražni govor proti vladi?

Kdo je kracál, da sem podkupljen, da sem lopov, tat?«

»Jaz ne.« »Ne boš se mi izmazal. Potem je bil tvoj brat!«

»Sploh brat' ne znam.« »Če nisi ti, pa tvoji kameradi.

Enaki ste. Izumljate zvijače vedno nove,

in v tropu zbrani ste preveč nevarni za volkove.«

»Nevarni? Vam? Kako? Saj nimamo mi ostrih zob?«

»Potem pa tvoj blebet mi gre na jetra, krči drob.

Da jaz sem skorumpiran, se pritožuješ medijem.«

»Seno ne gre s krompirjem, a rad priznam: med jem.«

»Dovolj! Predober sem in že preseda mi razprava.

Finančno ti zavijem vrat.« »Kaj rekla bo ustava?«

Popéni volk: »Vsa čreda, ti, stric, tast … ste moja last!

Storil bom čisto vse, če s tem ohranim si oblast!«

To reče in pri priči poveča ovčji davek …

Pero uprlo se je tu, nezadovoljno s koncem;

molčí, se punta in stojí, želi ta končni stavek:

»Vsi jagenjčki gredo kot en v boj za svobodno sonce.«

janakolaric