Bralci ste izbrali pesem Sedmo nebo Katice Badovinac - iskrene čestitke! Uredništvo je na sestanku pred poletnimi počitnicami odločalo o izbrankah v različnih kategorijah. Med kratkimi smo izpostavili:

Hidrofobna, afrokinetika

Tihožitje, Bela

Tanka, branka

Haiku 947, Lea 199

Senryu, Sašo Zorc Florjanski

Haiku, Yoda

in izbrali Haiku 016 Bojana Forščka z utemeljitvijo:

Ljudje svojo okolico doživljamo s čuti. Na sprehodu morda občudujemo barve drevoredov, vonjamo parfume iz izložb ali tipamo obliko proda pod stopali. O današnji družbi pravimo, da je celo prenatrpana s čutnimi dražljaji. S podobami, barvami, zvoki pa tudi z mnenji, ki nas bombardirajo z vseh strani. Svoj delež dodajajo vseprisotni reklamni panoji, mediji, hrupne ceste, množična raba telefonov in razširjenost spletnih vsebin. Če so zvoki v vsakdanu pomešani, pa je značilnost poezije v tem, da lahko izbira, katere zvoke bo spustila v pesem. Haiku št. 016 se osredotoča na en sam glasen dražljaj: krožne žage, ki trka ob drevo nekega nedeljskega jutra. Morda je hrup nekoga vrgel iz spanca ali ga ustrašil pri srkanju kave. Ne vemo. In po svoje uživamo v tem, da je pesem tako asketska - da nam tako malo pove. Kar spočijemo se ob njej. Jasno: od mesta do podeželja se razlivajo raznolike zvočne pokrajine. Prav tako so slišati drugače, če smo jim priča sami ali pa v družbi. Toda podoba v haikuju je posebna, ker opisuje tišino, v kateri je človek sam s sabo in v kateri mu ne šepeta nič človeškega. Haiku lahko beremo kot zavedanje o nujnosti postenja od dražljajev, zaradi katerih pogosto preslišimo povsem naravne, predčloveške zvoke. In tišino, ki jo včasih spoznamo in cenimo šele, ko jo ukine oster rezget krožne žage. (Luka B.)

Pri pesmih v formi smo opazili zlasti:

Sonet: Pomlad, Dejan Bosil

Čaj se je ohladil, DunjaPG

Gratiam, Maša GL

Raztresena muza, Matej Krevs

Spet v žilah je šepet, pi - irena p.

Šija, oto, šete, triglav

in izbrali pesem Menjavanja Aleksandre Kocmut - Kerstin z utemeljitvijo:

Menjavanja je zaradi svoje nežne pretočnosti in bogate simbolike postala izbranka pomladi v formi 2023. Tekoča, ritmična in pripovedno bogata pesem je sestavljena iz petih kvartin z oklepajočo rimo. Skozi stoično izpoved starega drevesa nas pouči o tokokrogu življenja in večnem ponavljanju vsega, kar je v naravi. Pesniški subjekt je morda hrast, ki v mnogih mitologijah simbolizira prenovo in resnico in je vir neomajnega znanja, nosilec modrosti, moči, časti, stabilnosti in zaščite. Medtem ko mlade breze (simbol in prispodoba mladosti) soncu, viru življenja, prve nastavljajo svoje liste in s tem kažejo nestrpno željo po čimprejšnjem užitju življenja, staro drevo, čeprav mu življenjske moči pojenjujejo, ve, da bodo žarki posvetili tudi nanj. Prav tako ve, da bo nastopilo obdobje teme, ki pa se bo spet obrnila v svetlobo. Pesem je polna metafor in prispodob, ki opozarjajo na večna menjavanja, prehajanja, nadaljevanja, konce in začetke. Zadnji verz: »In vse, kar je, bo spet. In spet bo mimo.« je bodisi mračna resignacija ali pa upanje na nov začetek. Bralec - kot vedno – izbira sam! (Lidija B.)

Med daljšimi pesmimi so nas najbolj navdušile:

življenje kamnov, brezno

Lastovka, Faeq Alkhatib

Na razpotju dneva, igorj

Sedanjik, levcek

do tistega neba, li

Pogrešaš jo, nada pecavar

Zvezdni izdih, sheeba

Prepih, ki je zaloputnil vrata zimi, Začrtan

ter izbrali pesem Astoria 23 Mateja Krajnca z utemeljivtvijo:

»Uredništvo, kaj bomo izbrali?«

vpraša Ana, cvet našega sveta.

»Kar se nam zdi intertekstualno,

a je vendarle tradicionalno …«

»Sveže, spisano v stari maniri,

neprisiljeno, a je od sile …«

»In, čeprav je dolgo, hitro mine,

ritem, ki ne potrebuje rime …«

(Z njim gre Maribor končno v (A)story …)

»Vertikalno in horizontalno,

seže daleč, pa vendar v globine …«

(Hasanáginica, ki ne gine …)

»Kar je duhovito, ne banalno,

ravno prav intimno in globalno …«

»Varujte se slabih rim, kolegi!«

pametuje urednik prekerec.

In zaključi: »Epohalno pesem

je okronal Krajnčev deseterec.« (Sara Š.)

Med tujejezičnimi pesmimi smo nominirali:

12. februar 1942., Marina Adamović

Leglo, Breza

Akvarel, dejanivanovic

Kao da smo nekad bili ovde, jagodanikacevic

Treba zaboraviti svoje telo, Jelena Stojković Mirić,

Senryu1, Vesna Andrejić Mišković

in izbrali pesem Zadnje slike ljeta Mirka Popovića z utemeljitvijo:

Pesem raste sama v sebi s prepletom notranjega čutnega sveta in bogastvom domišljijskega, zato so v slikah vsakdanje doživetega lahko zabrisane tudi meje med hrepenenjem navideznega in dotikom realnega, vpetega v ponavljanje letnih časov. Slike sedanjosti postanejo odsevi preteklosti in hkrati podobe prihodnosti. Vendar se čas in prostor dojemata povsem individualno, tako je tudi pesem grajena na prepričljivem avtorskem pesniškem izrazu in njegovi dovršeni moči izrekanja. Besede so otipljive, razprostrejo barvne palete, sežejo pod gladino, se opite dotaknejo alegoričnih podob, med šepeti zvabijo v skrivnostne sobe, v prostore polsna, v podvojene svetove, kjer lahko pesniški subjekt opazuje avtorja, kako zapisuje verze, s katerimi prehaja skozi tišino v samoto in pušča za sabo shranjeno hrepenenje zadnjih slik poletja, ki se ne morejo izogniti determiniranosti. Zadnje slike poletja se shranijo in naslovijo z vabilom v ponovno srečanje, v nov spekter življenjskega cikla; tudi v svetu poezije. (Milan Ž.)

Omenili smo tudi pesmi za otroke: platanasino Škratobranje in konino Kar naprej in vedno znova. Pri prevodih smo izpostavili Treba je pozabiti svoje telo Jureta Drljepana (JURa), Občinstvo se je predoziralo Marka Skoka - Mezopotamskega in Makijev prevod Sonet: Sud.

Uredništvo čestita avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi, vsem pa želi dolgo, navdihujoče in ustvarjalno poletje. 

Foto: Sue Thompson