Pozabiti je treba neke dneve
kakšno prekleto stoletje, desetletje,
ki so se kukavičje ugnezdili v uro, minuto,
z mislijo, da jih moj utrip ne bo zaznal.

Intuicija je moje srednje ime.

Z njo se bom začela ukvarjati,
ko bom postala znanstvenica,
trenutno sem v stanju pozabljanja
svojega meandrastega načina govora.
Mogoče je to stanje plavanja,
četrto stanje,
peto genetsko?
Ali sploh obstaja genetska koda pripovedovanja!?

Pozabiti je treba tiste, ki mi predirajo opno celice
v kateri se imenujem mir spokoj misel,
kreativni kaos borbe.

Pozabiti je treba neke besede
in se spomniti novih.

Pozabiti je treba tiste,
ki so z usti prepolnimi ljubezni
lomili svoje negotovosti,
ego balone
tako prav junaško
s čevljem, kopjem, mečem
odvisno od veka v katerem so me obiskali
na ozemlju neznatne površine
neoznačenem na geografskih kartah
na ozemlju,
ki se mu reče Jazhibainvrlina.

Pozabiti je treba svoje telo
nekega zimskega jutra
s trdoglavo močjo se spomniti
v telo prečiščeno z oddihom se znova zlekniti,
da bi imela moči
za izpisovanje novih začetnih sledi
z glaziranim racanjem.

Pozabiti je treba človeško-svetovljanska spoznanja
civilizacije, ki so se zvila v ogromni svinčeni vprašaj
hinavščine,
da bi se mi v lase povrnil vonj otroških las
tisto šele rojeno srce
odprto
za vse pravljice sveta.

Jure Drljepan (JUR)