Zvezdni izdih
Nekoč me preprosto ne bo.
Ključavnica, vrtna vrata, v režah polic prah.
Posoda na rjuhah, zaspana žlica.
In odeja v kotu, pajek,
na knjigah strah.
Nekoč me preprosto ne bo.
Kad, posrebrena pomlad,
ni neviht, so bloki, svetilke in trata,
komaj slišno, lahko noč,
v možganskih opnah,
rosa, na robu prekata.
In vem.
So metulji.
In so spominčice.
In je stenj z neba.
Ko me preprosto ne bo.
Nekoč.
Nekega dne vsak z vdihom spozna, da je v izdihu le zavest neskončnega spomina. "Mrtvi živijo, živi umro."
Prelepo napisano
Lp, Mateja
Poslano:
21. 04. 2023 ob 20:30
Spremenjeno:
21. 04. 2023 ob 20:54
Katera kraljica je že to bila , Šiba?
Lahkotno prestopaš istovetnje s telesom.
Tu se začne svoboda,
ko niti ne treneš z očmi ob misli na telesno minljivost.
Čestitke za metafizično mojstrovino.
( Pozdrav v Sabo. Kako pa se kaj Salomon drži? )
lahko noč
Toliko stvari onemi z nami; nekoč. Ko se tega zavemo, postajajo podobe okrog nas že sedaj nekakšna tiho-žitja. Čestitke za te upodobitve!
Milan Ž.
Hvala vam za vaše komentarje, vesela sem, da sem ponovno med vami.
Sheeba, vsi smo mi na istem vlaku Minevanja. Hvala, da smo se popeljali z njim. Lep pozdrav, Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
- 21. 04. 2023 ob 13:28
- Prebrano 701 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 189.76