oj kolega,

Poznan občutek.

Ampak danes je preslabo vreme in je mir.

Če pa bi dodali še 2 vrstici, in s tem dobili peterostišje,

ki bo seveda mnogo TIŠJE,

lahko dopišeš

vata v ušesa

rešena zagata

Rajko, zanimivo si dopolnil pesem.  

Se pa take stvari zelo pogosto dogajajo nam, ki živimo v bloku. A ko bi bila samo krožna žaga. Ponavadi se pridruži še vrtanje z »bohr mašino« v betonsko steno, iztepanje preproge, navijanje obratov avtomobilskega motorja, košnja trave z motorno kosilnico, čiščenje listja s puhalnikom, vklop avtomobilskega alarma na parkirišču, skratka nikoli dokončana zgodba. In po možnosti najraje in najpogosteje vse pred osmo uro zjutraj.

 Lp,   B.

Najmočneje zareže tisto, kar poruši naš mir in se moramo odreči svojemu preračunavanju, ker se odreže tišina točno tam, kamor potem naplavi nemir. Prav ta nemir, ta presežen resk zloga, je dodatna prispodoba samega orisa, da je še bolj prepričljivo, kako se ti naježijo lasje, če v pričakovano tišino zareže nezaželen zven. In včasih je potrebno tudi kaj pogoltniti. Zato čestitke za ta stresni trenutek!

Lp!

Milan

Uredništvo je haiku izbralo za kratko pesem pomladi 2023 z utemeljitvijo:

Ljudje svojo okolico doživljamo s čuti. Na sprehodu morda občudujemo barve drevoredov, vonjamo parfume iz izložb ali tipamo obliko proda pod stopali. O današnji družbi pravimo, da je celo prenatrpana s čutnimi dražljaji. S podobami, barvami, zvoki pa tudi z mnenji, ki nas bombardirajo z vseh strani. Svoj delež dodajajo vseprisotni reklamni panoji, mediji, hrupne ceste, množična raba telefonov in razširjenost spletnih vsebin. Če so zvoki v vsakdanu pomešani, pa je značilnost poezije v tem, da lahko izbira, katere zvoke bo spustila v pesem. Haiku št. 016 se osredotoča na en sam glasen dražljaj: krožne žage, ki trka ob drevo nekega nedeljskega jutra. Morda je hrup nekoga vrgel iz spanca ali ga ustrašil pri srkanju kave. Ne vemo. In po svoje uživamo v tem, da je pesem tako asketska - da nam tako malo pove. Kar spočijemo se ob njej. Jasno: od mesta do podeželja se razlivajo raznolike zvočne pokrajine. Prav tako so slišati drugače, če smo jim priča sami ali pa v družbi. Toda podoba v haikuju je posebna, ker opisuje tišino, v kateri je človek sam s sabo in v kateri mu ne šepeta nič človeškega. Haiku lahko beremo kot zavedanje o nujnosti postenja od dražljajev, zaradi katerih pogosto preslišimo povsem naravne, predčloveške zvoke. In tišino, ki jo včasih spoznamo in cenimo šele, ko jo ukine oster rezget krožne žage. (Luka B.)

Čestitke in še na mnoge pesmi.

Ana, hvala za priznanje in izrečeno čestitko.

Lep poletni pozdrav,      Bojan F.