psico je opica izstrelila v vesolje

in potem za njo še sama šinila v črni hlad

lahka kot pero je teptala kamnito površino meseca

in zrla dol na svoj modrozeleni  dom

nemo lajajoč

po njujorškem bulevarju se je sprehajal

človek sendvič

reklamiral je knjigo človeka žabe

ki je namesto po površini meseca

hodil scat na dno oceana

zarinil se je v globine

kot igla globoko v povirje načetih ven

da mu je naslada zlezla pod kožo

človek je skrivnostna opica

je človek sendvič

človek  žaba

človek guma

bomba

ptica

dokler ne okameni

ali pa se spremeni v solni steber

saj vseeno

sol in kamni imajo tako počasno življenje da se zdijo mrtvi

nikomur ne pade na misel

da bodo opico preživeli

in bodo tu še dolgo potem

ko bo njen nenasiten smeh zamrl

brezno