ljeto je na izmaku promrmlja starac
naslonjen na štap i zadnje zrake sunca
osmijeh mu je opipljiv kao neko
zaboravljeno zadovoljstvo
borama na čelu izbacio me iz trenutne monotonije
jedva čujnim riječima pogledom i pričom
o morskim sirenama u koje je povjerovao
jedan dio mene a drugi je dio šutio
ne znajući zašto
te noći konzumirali smo onu snagu vina
koja je govorila o bijelim bistama anđelā i nekim
bićima od alabastera sa obje strane skalina
kojima se stiže do velike sobe na prvom katu
ne znam je li nešto suzilo u meni ali znam
da se s druge strane uma zibalo more a na vjetru se
ljuljale grane borova isplićući priviđenja
nejasnih figura po sobnim zidovima
san bijaše nedostižan pod mjesečevim srpom
i dalek u očima nimfi koje su zadihano zastajale šapatom
ostavljajući na meni ljepljivost mekoću i nježnost usana
uzdišući kao more dok mu se valovi spajaju
sa hridinama a ja sam im sluđen od želje
stotinu sjenki otkopčavao nekim osjetom
u dijapazonu mogućeg i slušao kako im
niz tijela klize haljine i kako ih u sumračju sobe
netko otima
jedan moj dvojnik pisao je pjesmu o noći
naslonjenoj na brežuljke dok nije zalutao
sa nataloženim slojevima večernjeg obzora
još je samo vidio kako sve biste nečujno izlaze
kroz prozore kroz vrata kroz zidove a on je
koračao sam kao jesen rumenim poljima
zastajući samo onda kad bi mu se
ruka i olovka pokrenule ugledavši starca
naslonjenog na štap i na jutarnje zrake sunca
ono što je ostalo razliveno po njegovu licu
bile su zadnje slike ljeta i glas: dođi
i sljedeći put
Zelo lepooo, maestro!
❤️
Lp, Marija
Zaista prelepo, dragi mirko, čitati i doživljavati svaku reč!
Lp Marina
Hvala, drage Marija i Marina, na mišljenju, pažnji i lijepim riječima.
Lijep pozdrav,
Mirko
Pesem, ki vzpostavlja posebno vez med prividnim in resničnim in vsemi plastmi notranjih osebnih svetov, čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala na komentaru i podčrtanki.
lp, Mirko
Uredništvo je pesem izbralo za tujejezično pomladi 2023 z utemeljitvijo:
Pesem raste sama v sebi s prepletom notranjega čutnega sveta in bogastvom domišljijskega, zato so v slikah vsakdanje doživetega lahko zabrisane tudi meje med hrepenenjem navideznega in dotikom realnega, vpetega v ponavljanje letnih časov. Slike sedanjosti postanejo odsevi preteklosti in hkrati podobe prihodnosti. Vendar se čas in prostor dojemata povsem individualno, tako je tudi pesem grajena na prepričljivem avtorskem pesniškem izrazu in njegovi dovršeni moči izrekanja. Besede so otipljive, razprostrejo barvne palete, sežejo pod gladino, se opite dotaknejo alegoričnih podob, med šepeti zvabijo v skrivnostne sobe, v prostore polsna, v podvojene svetove, kjer lahko pesniški subjekt opazuje avtorja, kako zapisuje verze, s katerimi prehaja skozi tišino v samoto in pušča za sabo shranjeno hrepenenje zadnjih slik poletja, ki se ne morejo izogniti determiniranosti. Zadnje slike poletja se shranijo in naslovijo z vabilom v ponovno srečanje, v nov spekter življenjskega cikla; tudi v svetu poezije. (Milan Ž.)
Čestitke in še na mnoge pesmi.
Hvala Uredništvu za izbor pjesme. Zadovoljstvo mi je i čast.
Srdačno vas pozdravljam,
mirkopopovic
Link na prevod: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/171958/zadnje_slike_poletja
Čestitke na izboru i srdačan pozdrav!
Jure
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!